»Pater opat, vdovec sem, še krvav pod kožo, tudi grešen človek, kakor vsakdo; ali pokesal, spovedal sem se greha, kolikor ga je bilo, in pokoro sem storil zanj, veliko, strašno pokoro - Bog, trdno verujem, mi je že odpustil vse, ker ve, da tačas ni bilo hudobije v meni; vi pa bi me radi še pestili.«
»Skrbeti mi je za zveličanje tvoje duše,« je opat rekel s čisto spremenjenim glasom.