Obšla ga je hipno sladka zavest, kakor da se je ravno ločil od nje; kakor da je še nedavno slonel ji na ljubečih prsih; kakor bi še občutil vroče poljube, ki mu jih je ‒ gotovo v solzah ‒ pritiskala na otroška usta; kakor bi bil še ravno koprnel pod pogledi, ki so mu časih nasproti žareli iz njenih oči! V vzorni krasoti je gledal Filip Tekstor v duhu svojo porodnico tisto noč in, kamorkoli je obračal oko, razpršila se je siva megla in mu razkrila milobno njeno lice. Preobdalo ga je kesanje in sam sebi je očital, kako li je mogel za en hip dvomiti o njej, ki je tako rekoč brez madeža živela in gotovo tudi brez madeža umrla!