ogenj (901-1.000)

kozliček kaj okusen. Oglodano kost je vrgla v	ogenj	in nekako boječe vprašala: »Gospodar! Boš še	A
gospodarju, Ostrorogemu Jelenu, naj pride in podtakne	ogenj.	»Ponoči se ogenj vse veličastneje vidi,« si je	A
Jelenu, naj pride in podtakne ogenj. »Ponoči se	ogenj	vse veličastneje vidi,« si je mislil Ostrorogi	A
se je na kraju, kjer je Jelen najprej zažgal,	ogenj	povzpel že v suhe krošnje orjaških dreves.	A
se je požar, kakor bi iz same zemlje bruhal	ogenj.	Veter, ki je potegnil z gora, je nagibal vrh	A
deblo debele breze in od tam opazovala silni	ogenj,	v katerem je preperelo drevje kar ginilo. Zorna	A
ga Ostrorogi drži kakor na vrvi. Če mora še	ogenj	biti pokoren Jelenu, le kako naj se Presukani	A
je zamežala. Pred njo je prasketal in pokal	ogenj.	Na obeh straneh in za njo so se oglašali vzkliki	A
Lisjak se je glasno zasmejal: »Hahaha!« »Ta	ogenj	poglej!«Kalina je stegnila roko.	A
Mu je Ostrorogi začrtal, do kam sme seči.« »	Ogenj	smo ogradili mi.Jelen sam niti s prstom ni ganil	A
stran 144 . / Ob robu ognja se je zrušil v	ogenj	visok in tenak borovec. Kalina in Lisjak sta	A
glasen vrišč in cviljenje. Tokrat so se iskre v	ogenj	podirajočega se gorečega drevesa usule na gručo	A
kakor je rekel. Pa se je prav ta hip zrušila v	ogenj	cela gruča plamenečih in žarečih dreves in opomnila	A
Piščalar! Daj, zabrenkaj in zapoj, da počastimo	ogenj!	« Drum, drum, drum, drum, drum, drum, se je glasno	A
odveslal na jezero. . / . / stran 149 . / Za	ogenj	na hrbtu Brda se ni več menil.Skozi prasketanje	A
naravnost v obraz: »Si videla Ostrorogega moč?	Ogenj	mu je ušel, kakor se zmuzne otroku, ki skače	A
jezero je pa spet pričela legati tema. Tudi	ogenj	v prsih Presukanega Lisjaka se je bil precej	A
Tlelo je štorovje in korenine, kakor bi se hotel	ogenj	zagristi v zemljo. Ostrorogi se je Ovna odkrito	A
Kalina je pravkar premišljevala, ali naj razživi	ogenj	ali ne.Kar nekako strah jo je pričelo postajati	A
je nabral na prod nanesenega dračja, zakuril	ogenj,	očistil ribo in jo pričel peči. Lačni mladec	A
posušene prašičevine in suhega sadja. Da bi	ogenj	ne ugasnil, je Srnjak razbrskal žerjavico in	A
V veliki koči, iz katere se je zasvetlikal	ogenj,	so jokali otroci.Ubit ženski glas jih je skušal	A
njim vred lačni, je ukazal Vztrajni pogasiti	ogenj	in se koj spustil s plenom v drevakih po Dolgem	A
vsak svoj meh in po lončenih ceveh razpihavali	ogenj,	da se je ruda topila. Tretje ognjišče je bilo	A
temnih šotorov. Sredi njih je plapolal velik	ogenj.	Nad nepregledno ravnino je ležala gosta megla	A
skali v koncu Dolge doline je plapolal visok	ogenj.	Poleg njega je ždel Ostrorogi Jelen.	A
vzhodnjake. Ostrorogi se je zagledal v pojemajoči	ogenj	in videl skozi žerjavico prav do kosti belega	A
selečih se ptičev. Pozabil je tudi priložiti na	ogenj,	da je povsem pošel.Šele hlad ga je predramil	A
zmogel in ukrotil dva divja bika, ki sta bruhala	ogenj.	Stražila sta zlato runo.«	A
postavljenih koč. Sredi nje pa je gorel velik	ogenj.	Vzhodnjaki so pekli z Opreznim Srnjakom primenjanega	A
Glej, gospodar! Polizani črnolasci so pogasili	ogenj.	« Ostrorogi si je zaslonil oči in pogledal:	A
naj še naprej lovi. Še prej naj pa prenese	ogenj	na drugi konec skale.Raz grob belega bobra naj	A
Vpričo vseh je poživila ugašajoči poglavarski	ogenj	in ga prevzela zanaprej v svojo skrb.Voščili	A
in gospodarja Ostrorogega Jelena, spet vnetil	ogenj	ob visokih plamenih, ki so zaplapolali in obetali	A
na večerni, na mrzli in na gorki. Sprva se	ogenj	ni hotel nič kaj prijeti.Gost dim se je vil	A
gorel pod široko, s čreslom krito streho velik	ogenj.	Rdeči plamen razsvetljeval je dovolj bližnjo	A
zatišju kipelo v strmo visoko goro. Kadar je	ogenj	zaplapolal, videla se je tamkaj tik pod goro	A
Trajalo je delj časa, da je Mozolka ukresala	ogenj	ter prišla s svetilnico v vežo. Med vrati stal	A
je prehlastno, večkrat je zastonj kresal in v	ogenj	pihal, preden je svečavo imel v roki. Z lučjo	A
Rožmarinova Neža gre, bežimo!« pravijo dečki, popusté	ogenj	in kostanj, kape v roke primejo in zbežé. Tudi	A
se Barba vrne v kuhinjo. Tam že velikanski	ogenj	gori, dekla kuha jutranje kosilo za družino	A
tega ne boste storili, temveč da se vam bode	ogenj	še bolj raznetil in da ga vam bode pogasila	A
se mu je zdelo luč žgati. Videti je bil le	ogenj	iz njegove kratke pipice in slišati je bilo	A
zopet rekel: najbolje je, da človek v ljudski	ogenj	rok ne vtiče; ni se mu bati, da bi se opekel	A
videti ni bilo. Kmalu je potihnilo vse okrog, le	ogenj	je pokal, požiraje tramove in strehe in nakopičeno	A
proti nebu. . / . / stran 84 . / »Sova je	ogenj	zatrosil,« reče in premišlja, ali bi šel gasiti	A
bili vsi ko tatje. Pridejo bliže, ukrešejo	ogenj	in ‒ o jej! takih ljudi Špilkin Jožek še nikdar	A
so jo res naglo pobrali proti južni strani.	Ogenj	se je bil medtem v gradu popolnoma razgorel	A
in vpraševal; kar ganil se ni. »Kaj, ko bi	ogenj	ukresal,« pravi krojač in se spravi na delo	A
rebra štel in bi se bil Ribničan bal poleg nje	ogenj	kresati. »Ali je družina naseljena ali že stara	A
rekel, da je ono le neka samovarna mašina in da	ogenj	na mizi ni iz ničesar, ampak iz hudega žganja	A
žarnejša čutila belemu papirju. Tako se je	ogenj	razvnel. Za bodočnost, za nasledke, za vse,	A
preplašen zakriči, vstane in jame z rokami in nogami	ogenj	teptati in teptati. Ali prepozno je, kakor blisk	A
palic napravljenih. Pred šotorom so kurili	ogenj.	Velik kotel je visel nad plamenom in mlad kuštrav	A
pa je romalo že nekatero drevo iz te hoste v	ogenj	in iz ognja v zemljo, v kateri se je porodilo	A
sam s seboj in dokladal po malem suhe brsti na	ogenj.	Zdajci se zasliši stopinja človeška po stezi	A
stezi, ki je držala mimo smreke. Samol potepta	ogenj,	izdere nož iz zemlje ter se spne ob smrekovem	A
videl za prvega. Cigan upiše iz še živih iskric	ogenj.	»Si li prinesel obljubljeni denar, moj skrček	A
kamor se je človek ozrl, ni videl drugega ko	ogenj,	gost, svetel dim, ki se je počasno valil proti	A
greli se posamezni ljudje, bil je posebno velik	ogenj	najbližji pri vhodni luknji, koder se je debel	A
malo ‒ znan.« »Ogleduh je!« rekó brž eni in	ogenj	je švigal vsakemu iz oči. »Turški ogleduh med	A
saj srca je bil dobrega. Ni švigal tisti	ogenj	iz njegovih oči, ki je zaznamoval njegove pajdaše	A
dolgo leseno lopo, predvežje hiše božje; vendar	ogenj	se ni hotel prijeti.*Turki so torej popustili	A
čakala. . / . / stran 62 . / Bodisi da je njen	ogenj	tudi njega, to je: njegovo telesnost, ogrel	A
odgovarjati? Kar bi bil rekel, bilo bi olje v	ogenj.	Oba molčita nekaj časa.	A
gozd. Na vrhu posekanega hriba zakuriva velik	ogenj,	jaz se usedem na štor, berač pa začne cmariti	A
zadremljem za majhno časa. Ko se zbudim, bil je	ogenj	na pol pogasnil, mesec je bil izza bukovja pogledal	A
pritekel naproti Volkun. Rozalka je že razživila	ogenj	na ognjišču.Manica pa je zlezla k oču za peč	A
prej še z voli nihče ni upal. Tako lepo se mi	ogenj	še nikoli ni prijel kakor takrat.« Ves zadovoljen	A
boš z Gašperjem hodil.« Franca je zagrebla	ogenj	v pepel in legla.Ker ni marala, da bi ju opravljali	A
molčali so tudi drugi. Na ognjišču je prasketal	ogenj.	Tik za kočo je zalajal srnjak, tako hropeče,	A
vstal, razbrskal pepel na ognjišču, razživil	ogenj	in naložil nad plamen nekaj dolgih polen. S	A
Pregnala sta medveda in zakurila kup hoste, da bi	ogenj	odganjal zverjad.Jok se je zagledal v dolino	A
Še rekel sem ti, da nikar. V	ogenj	vrzi tisto listje, da se ti ne bodo še drugi	A
drugi smejali.« »Če ti praviš, naj jo vržem v	ogenj,	jo pa bom.«In jo je.	A
Podlipnik je pogledal Ančko. V njenih očeh je gorel	ogenj,	ki ga je imela od njega, ne od mame, čeprav	A
zavedel se je tudi, kako nevarno je s silo dušiti	ogenj,	ki prikrito gori že dolge rodove v očeh Podlipnikov	A
nikoli poročena.« Sedaj je Cenu plapolal v očeh	ogenj	Podlipnikovih rodov. »Ata!« je skoraj zašepetala	A
je mama zatisnila oči, v katerih je ugasnil	ogenj	Podlipnikovih rodov. Glasen jok se je razlegel	A
spustil. Prinesla je ptičnico v kuhinjo in vrgla v	ogenj:	»Čemu naj bo pri hiši, če ni več Ceneka.« Nič	A
Jošt Turen ujet, gorel je ob ploščatem kamnu	ogenj,	od drugih oddaljen in manjši.Sedelo je molčé	A
70 . / Na Kosomanovo povelje zakurijo velik	ogenj	in vržejo vanj omenjeni železni obroč, krono	A
krono za starega barona. Cela krdel molče	ogenj	obstopi. Železo je razbeljeno, sonce se v vsej	A
mladimi hojami. . / . / stran 44 . / Zakurim	ogenj;	ali mlade in nesuhe hoje niso hotele goreti	A
naberem pri hiši nekaj suhega lesa in zakurim	ogenj.	Preiščem malho in najdem tobak, ki sem ga bil	A
graben in bil sem na vrtu neke graščine. Tam	ogenj	zakurim, opečem svojo prašičkovo kračo in ko	A
Umaknem se s pota, podkurim na strani popuščeni	ogenj	in celo popoldne kričim ko jesihar: »Fantje	A
ostati, V taboru smo imeli po štirje in štirje en	ogenj.	Reda in vojaške šege res ni bilo videti tukaj	A
ravnali smo se po naturnih postavah. Kdor je	ogenj	zakuril, tisti je bil poglavar čezenj in je	A
mogel posrebati. Naslednjo noč zakurim sam	ogenj	in vzamem še tri može Francoze k sebi.Zagrabim	A
notri. Jaz konja denem v vežo, zakurim pred hišo	ogenj	in moj ubogi pajdaš se je grel, kolikor se je	A
nismo hoteli iti z gorkega. Naenkrat pak se	ogenj	pokaže; hiša, v kateri smo bili, je s plamenom	A
most. Tudi jaz in moj Čič pustiva pisker in	ogenj	in pobegneva. Pri prehodu čez Njemen izgubim	A
ki je bila zapuščena, zakurim v neki kašči	ogenj;	deske iz predalov sem pa žgal.Nabere se okoli	A
kresila in suhe gobe. Ko si tobak napravi,	ogenj	ukreše in pipo v brezzobe čeljusti vtakne, nasloni	A
Bog vam pomagaj in svetnik sveti Florijan!« »	Ogenj,	ogenj!« kričali so po hiši gospodar, mati, ded	A
pomagaj in svetnik sveti Florijan!« »Ogenj,	ogenj!	« kričali so po hiši gospodar, mati, ded in otroci	A
božjim ljudem po grlu posušilo, požrl ga bo	ogenj.	In tobaka je notri veliko, kontrabantarji so	A
je bilo videti, kako so v gori možje krotili	ogenj	in valili sode iz hrama.Večidel so vino rešili	A
in biriči bodo nazadnje sami mislili, da so	ogenj	zatrosili. I, kaj umetelno sem jo ubral!«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani