ogenj (501-600)

‒	Ogenj	je nemirno plapolal, čisto tiho, z višnjevim	A
Tiho, vse tiho. Le rahel veter je potegnil,	ogenj	je zanihal in spet še bolj živo zagorel.Dobro	A
sedemnidvajsetem, pri domobrancih.« »Jaz pa pojdem v	ogenj.	O, kako bomo gonili sovražnika!«	A
bomo gonili sovražnika!« »Saj vi ne pojdete v	ogenj!	Železniške proge boste stražili, starci!«	A
boste stražili, starci!« »Jaz pa le pojdem v	ogenj.	O, kako bomo gonili sovražnika!«	A
Če koga prizadene, mene gotovo. Če je	ogenj,	je pri meni; če je toča, ji ne uidem če crkajo	A
izmed prstov, roka je sama poiskala tobak in	ogenj.	Potegnil je razburjen, da so mu oblaki dima zakrili	A
bolečina vsaj toliko, da bo srce razločilo, ali je	ogenj	ali je led, in takrat šele bodo srca mogla izpregovoriti	A
je je gorelo nekaj strašnega, kot maščevalni	ogenj.	Žalosten sem bil, ko sem se prerival skoznje	A
je raztogotil moj tovariš in jezno gledal v	ogenj.	»Nismo še dozoreli za svobodo.«	A
Ti moč Bizantincev, ti naša groza, oj, tale	ogenj	te požre, tale ogenj opali tvoje orle ‒ Hilbudij	A
ti naša groza, oj, tale ogenj te požre, tale	ogenj	opali tvoje orle ‒ Hilbudij, hlapec črnih besov	A
vej in ga stlala na žrtvenik, kjer je gorel	ogenj.	Ukresala sta ga Iztok in Ljubinica.	A
podájali Svarunu obetov, da bi jih položil na	ogenj.	Vsul je v plamene najlepše pšenice, na žerjavico	A
Darove so objeli zublji, visoko se je dvigal	ogenj,	veje na lipi so se pripogibale, naokrog je zadišalo	A
kopij, završalo in zašumelo je, kakor bi planil	ogenj	v suho goščavo. »Bogovi so nas čuli!	A
Nič se ni ganilo v njem. Noben	ogenj	ni gorel, noben konj zahrzal; bilá je sama gosta	A
surovo obtesan ploh ‒ miza. Nato je sam ukresal	ogenj	in prižgal lončeno svetilko, ki je visela sredi	A
za noge in za roké med dve drevesi, zanetili	ogenj	pod njegovim trebuhom in mu žgali ledja z žarečimi	A
poskrile v gosto hrastičje. Prepovedal je ukresati	ogenj,	da bi si varili vojaki ječmenovo juho.Zato so	A
vojščakih se je zbudila strast, ukresal se je	ogenj	in želja po boju. Za črno progo se je dvigal	A
samotarila majhna trdnjava. Pred vasjo je gorel	ogenj.	»Vas Vreza,« omeni Radovan.	A
»Vas Vreza,« omeni Radovan. »Tisti	ogenj	netijo popotniki kakor midva.Družbo sva našla	A
bi legla. A od ondod zagleda Iztok v dolini	ogenj.	Napotita se brezskrbno in veselo proti kurišču	A
je Radovanu pri nogàh in gledal zamišljeno v	ogenj.	»Poj, Sloven!« Tunjuš je zatulil in z vso silo	A
Vsi spat, takoj! Eden h konjem, drugi pogasite	ogenj	in lezite. Veste, kaj nas čaka jutri!	A
grgral kakor govoril. Huni so naglo pogasili	ogenj	in se takisto vsi pijani zleknili po tleh.Le	A
pretepati, kogar je zasegel, da je skelelo kakor	ogenj.	Umorjenega Huna je velel mrtvega pretepsti, ker	A
mu širile; sunkoma je dihal, kakor bi bruhal	ogenj	skozi široko odprta usta.Njegove oči so se zasvetile	A
Pojdita, moža, oznanjujta mir med brati, palita	ogenj	v prsih mladcev in govorita jim o belih kosteh	A
Toda današnji caričini poljubi so zanetili	ogenj	v njih srcih in v trenutku so mislile vse eno	A
»Ne boš je več poljubljal, barbar! Tvoj	ogenj	ni za meniha, tvoja strast razgreje mene, despojno	A
Ali samo za hip. Plamen sovraštva do Teodore,	ogenj	hrepenenja, da bi jo zmagal, da bi iztrgal njeni	A
Epafrodit se je razvnel, njegove oči so puhtele	ogenj,	začel je naglo hoditi po gladkem mozaiku. »Žrtvoval	A
oči poglobile v dupline pod sršečimi obrvmi in	ogenj	se je bliskal v njih. Dasi duhovit, vajen spletk	A
Vojaki so razgrebli žerjavico, da je ugasnil	ogenj.	Za nekaj trenutkov so vsi trdno pospali.	A
jih je izpregovoril Iztok. Nato so razpihali	ogenj,	ki je ugašal, in pregledali izgube.Padla sta	A
Slovenom, je zadostovala, da se je razpalil	ogenj	divjega sovraštva pri svobodoljubnih Antih in	A
glavo, krog ustnic mu je igral nasmeh, v očeh	ogenj	vojske, desnico je imel na ročniku težkega meča	A
hribec pod lipo. Na žrtveniku je zaplapolal	ogenj.	V vernem spoštovanju se je ponižala in pripognila	A
Rado je nategnil povodce. »Mladec, polivaj	ogenj	s pametjo!Če utoneš, ne rešiš Ljubinice!«	A
potem na trstu, kakor vedomec! Ulij pameti na	ogenj!	Poglejte, tukaj štrli iz blata debelo bruno.	A
in mirno, z globokim glasom ponovil: »Polivaj	ogenj	s pametjo!« Nato je takoj odredil, da so odmotali	A
hrzanje pasočih se konj, daleč pred njim je žarel	ogenj	in zdelo se mu je, da vidi krog njega premikajoče	A
je dvignil na kolena, na noge, da je opazoval	ogenj.	Polagoma je videl, da se je vžgal še drugi,	A
kjer je začutila trdo, okroglo posodico. Kakor	ogenj	vroča kri ji je za trenutek oledenela, a takoj	A
potemnele, kakor noč maščevanja. Iz njih je švigal	ogenj,	preteče strele v viharni temi.Pred šotorom jo	A
vse zvezde, ko se je na ovinku posvetil visok	ogenj.	Radovanu je hipoma upadel pogum, v spominu se	A
Segnal sem jih v gosto šumo in zapalili smo	ogenj.	Očka, ti obrazi, te mišice, ta pleča!	A
so se razkremžili, iz njihovih oči je sršel	ogenj,	pokazali so se lačni zobje, pesti so se krčile	A
Ta je prelil bratovsko kri, ta je podpihal	ogenj	zavisti, ta zasadil kol in zabil plot med Ante	A
bile prsi tako pretesne kakor ta večer. Ves	ogenj	strastno ljubečega srca se je razkipel po žilah	A
prelije v ljubezen, ki zagori v grozno preteč	ogenj.	Bizanc zatrepeta, njegovim orlom udarijo na perut	A
prisegali na Peruna kazen Bizancu, izlivali v	ogenj	med v tolažbo Morani, rotili se na vile pogorkinje	A
Nad Bizanc!« Razpalil je še bolj	ogenj	med Anti.Na konjih so si ponovili prisege in	A
sončni žarki, da je gorelo iz njega, kakor bi	ogenj	njegovega poguma proseval oklep in vžigal okolico	A
grmado, deklice so potresle rož in dišav na	ogenj,	kozelniki so s svečanim pogledom motrili drob	A
in jedi. Zasadil je plamenico v prst, zakuril	ogenj	in začel večerjati. Po večerji je nagibal tako	A
nagibal tako dolgo vrč k ustnicam, da sta omagala	ogenj	in on.Naslonil se je z glavo na glinasto posodo	A
‒ »Zapalite	ogenj	na stolpu!« To znamenje je bil sporočil Iztok	A
sunkoma utonilo. V mraku je zagorel s stolpa rdeč	ogenj	in oblil z žarom mesto in morje. Z ladje se	A
stisnila belo pest, oči so se ji zasvetile kakor	ogenj	in dvignila je roko: »Naj me le preganja	A
ne bom več prenašal s seboj. Kakor bi mi živ	ogenj	sedel v malhi.Še danes ga ji dam.«	A
»Zakaj?« »Slamo in	ogenj	tiščiš skupaj.Ženska!«	A
enkrat ponovil: delo za narod. Minki je planil	ogenj	v lice. »Da, taki ste!	A
Minkine oči, v katerih je sevalo kakor materinski	ogenj.	Začela je in ji zaupala vse.	A
le tedaj, ko izliva in izžareva kakor sonce	ogenj	ljubezni na otročiče krog sebe ob ljubljenem	A
pismom, odprl vratca pri peči in ga zalučal na	ogenj.	Papir se je skrivil, počrnel, nato je	A
Čemu Minkino mešetarjenje? Vrzi njeno pismo v	ogenj	in pozabi.Bodi močna in bodiva hvaležna usodi	A
Zakaj ob resnici se je zasvetlikal drugačen	ogenj	v njegovih očeh in besede so izvirale v globočini	A
Spreletel jo je strah, ki se je v njej kot	ogenj	širil na vse strani.Krčevito je vzdrgetala.	A
stvari, in Nemce je sovražil, da bi bilo tak	ogenj	težko pričakovati v tem drobnem telescu in v	A
Kaj bi moral storiti, da bi ji vdihnil živi	ogenj,	ki ga on potrebuje in do katerega ima vso pravico	A
še danes ne sprevidim, kako si moreta biti	ogenj	in led tako blizu, da enega ne ločiš od drugega	A
imela pripravljeno, tako da je v hipu zagorel	ogenj.	Veroniki se je zazdelo, da se je s prvim pokljajem	A
teta ji je obračala hrbet, ker je nalagala na	ogenj.	»Le pazi se,« je govorila kakor sama zase.	A
tiče. A v globinah njegove duše je tlel nevaren	ogenj,	ki ga je zaenkrat dušila samo neka čakajoča	A
V Lovrekovih očeh se je počasi vžigal stari	ogenj:	»Zares!	A
dne. S spominom vred zaplapola v njem prejšnji	ogenj	sovraštva, ki ga kljub bolečinam jadrno dvigne	A
pretaka ledena reka, katere hlad ga žge kot	ogenj.	Pred seboj zagleda lopo, iz katere vodijo na	A
na zavedno slovensko razumništvo in dijaštvo,	ogenj	in žveplo, dolžeč jih tajnega sporazuma s srbskimi	A
Vendar!	Ogenj	topov je prehud, streli preblizu! Letali se	A
prav do slemena in v trenutku zajamejo stavbo.	Ogenj	in dim se poganjata do neba, srca tam spodaj	A
neprestanem butanju granat ne prinese ... A četudi bi	ogenj	popustil, ali bo mogel tako daleč in po tako	A
plašč odet na belem oblaku ter gasil velikanski	ogenj	pod svojimi nogami.Tik hiše ob poti je stala	A
Močne, rdeče ustnice so bile polodprte, živ	ogenj	je sijal iz njenih oči, prsi so kipele, da se	A
njenih široko odprtih očeh se je svetil čuden	ogenj	in njene vroče, suhe ustnice so pokale, kakor	A
po vlažni steni navzdol. V peči je prasketàl	ogenj	in časih je zalesketala postelj in majhna mizica	A
Poglejte jim natanko v lice, tem junakom! Ne sveti	ogenj	spoznane resnice, ogenj zavisti jim gori v udrtih	A
tem junakom! Ne sveti ogenj spoznane resnice,	ogenj	zavisti jim gori v udrtih očeh, ogenj mukoma	A
resnice, ogenj zavisti jim gori v udrtih očeh,	ogenj	mukoma pritajenega hlepenja po tistem drugem	A
nikoli ne bo tekla voda, ki bi bila hkrati	ogenj!	Ljubezen je v srcu, išče, poljublja, objemlje	A
izbo, kjer praskeče v lončeni peči prijazen	ogenj?	Toplo je v izbi, mehka zadovoljnost spreleti	A
dna, te primem za lase!“ Lenart je pil, živ	ogenj	mu je šel po telesu, mu je segel v samo dušo	A
Slivovka je bila res imenitna, koj mi je pognala	ogenj	v lica.Gospod Matevž je zatisnil oči, ko je	A
Ljudje so stali in so trepetali - kdo bi gasil ta	ogenj	sodomski, ki ga je gnal veter kakor goreč oblak	A
Kaj ne gori prijazno moj dom, kaj ni lep moj	ogenj?	Kdor ima pipo, naj si jo prižge; dovolj je kuriva	A
pipo v usta, roke je uprl v boke in je gledal v	ogenj.	»Jernej je zapalil!«	A
stopali nanj, vsi opaljeni in osmojeni. »V	ogenj	z njim!« Prijeli so ga, nesli so ga	A
vzburjene. Počasi so ugašale oči, je ugašal	ogenj	na licih. Lojzka se je zibala proti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani