Ko jih ni mogel več videti v temi, poišče v žepu izmed druge ropotije male pipe, mehurja suhega tobaka, kresila in suhe gobe. Ko si tobak napravi, ogenj ukreše in pipo v brezzobe čeljusti vtakne, nasloni se s komolcema v koščena kolena in jame premišljevati, kaj in kako bode začel s svojim novim bogastvom, ki so ga mu tihotapci pustili. »Pač so spakove prismode, ti leblajtarji, za dedce se zmenijo in toliko trpé, da jih dobodo, tobaka pa še ne pogledajo; in vendar je ta tobak več vreden ko vsi Hrvatje, ki so ga kdaj nosili, in vsi Kranjci, ki so kdaj ž njimi hodili ‒ to se ve, Tekmeca ne mislim.