nad (301-400)

da te objamem, zvesti ljubček ti ...“ In	nad	devo tožno v noči jezero šumí. NA	A
povej! In zvečer dejal sem luni luna, tam	nad	njó postoj! In če bila bi otožna pa sporoči	A
ti povéj, če je pozabila name - leti	nad	menój napréj. O HÉLIJ, O HELIJ, ZAKAJ	A
Prisveti, prisveti oj solnce zlató, prisveti	nad	temno goró! Da k dragi mladenki kot veter	A
solnce, v zavísti tedaj obledíš kedàr tam	nad	njó postojíš: ljubezni je poln njen nebeški	A
sladkimi se moje srcé pojí; nesreča zgrne se	nad	mano in več jih ní. Za vekomaj objèl	A
jad, in strto moje srce plaka ob grobu	nad.	Ne plakaj ti, ki upal nísi in ne se	A
glavo in goreče moli: ”Ti, ki vladaš gori	nad	zvezdámi, vladaš zemlji in sedmerim rajem	A
smehljajoče, . / . / stran 227 . / objemlje ga	nad	krasno zemljo nada; a tiho, polno jada	A
se vrača na večerni strani; spet hrepeneče	nad	zemljó se vrne ko mrzlo je blesteči dan odgrne	A
širokem morji. Zgrinja se krog mene mrak,	nad	menój nebó vedno bolj temnó, zvezdice	A
/ ki z njimi je v dnevih sreče svoje	nad	zvezde hotel moj duh vzleteti, živeti v krasnejšem	A
sanja tiho v dnù valov. . / . / stran 11 . /	Nad	menoj se prva zvezda jasno zableščala je	A
legla na Ljubljano, pesem umolknila je,	nad	goró se z rdečim žarom luna zasvetila je	A
davno, in ne povrne se nikdar. Jesen je;	nad	menoj oblake podí vihar. Po cesti hodim	A
pómlad, kje je dèkle moje! Plašč meglen je	nad	zemljó razstrt; v snegu škriplje pod nogami	A
A kadar otožna, samotna razgrne se noč	nad	zemljó, pa vstane ljubezen iz groba z	A
prihajajo, kot plašne, polnočne sence	nad	mano plavajo. In trudni obraz mi hladijo	A
umira in príšel ho čas - prišla bo noč	nad	gozdovi šumečimi, luna bo vstala nad daljno	A
noč nad gozdovi šumečimi, luna bo vstala	nad	daljno goró; glej, že s koraki boječimi,	A
Sanja tam bajke o duhu vijoličnem in	nad	njo plavajo lunini žarki ... Daj, le odkrij	A
naj sneží, naj brije veter, naj zgrne se	nad	nama noč - kaj meniva za to se mídva na	A
in z mano so čakali beli cvetovi in tam	nad	vrhovi so tiho plakali mehki glasovi	A
se k meni, Anica! Tiho, ljubeče se zgrinja	nad	nama samotno jutro, kakor tresoča, mehka	A
oknu, ko pride vlak, ne devaj, Anica, roke	nad	čelo, ne kliči me z rosnimi očmi; glej	A
teboj, Anica, glej, zasijalo je rosno zlató	nad	platanami, lahke megle kakor sanje plavajo	A
platanami, lahke megle kakor sanje plavajo	nad	poljanami. Bog s teboj, Anica, Bog s teboj	A
sanjal lepe dolge sanje, morje bo šumelo	nad	menoj. Na mojo pot ne trosi rož dišečih,	A
svoji kličem te k sebi. Noč se je temna	nad	mano zgrnila, roke je trudne mi uklenila	A
kaj sem ti storil, pravični Bog? Ali nisem	nad	tabo dvomil? Pokaži mi v pismu zapoved svoj�	A
trepečem od bojazni, z rokó zatiskam si oči.	Nad	mano sije svetlo sonce, veselo, jasno je	A
sramote, od kesanja.“ Temni kodri so se vili	nad	obrazom njenim belim, na oči je njene legel	A
drhtí od žalosti, od sreče. Visoko duša	nad	zemljó svobodna, srečna plove, kot na	A
sama, krog naju morje je samó in pa nebó	nad	nama -“ ”Kakó me vabi spet nocoj s pogledom	A
INTERMEZZO V NEBESIH Visoko tam	nad	zvezdami ob oknu Bog sloni in Azraelu	A
temnih kril na zemljo dol hití, visoko tam	nad	zvezdami ob oknu Bog sloni. ROMANTIČNA	A
se zgenila, nobena solza ni oči rosila;	nad	zemljo poljsko plavala je smrt. Narod je	A
žareče, globoke oči ... Zavele so pesmi	nad	gozdovi in zmagoslavni, ponosni glasovi	A
odgovarjam zanj, če bi se nedolžni ljudjé izgledovali	nad	njim. Najbolj je hudó človeku, če ne more	A
napravili v Ljubljani velik ogenj in so sodili	nad	mano veliki duhovni in farizeji.Ob tistem času	A
mogle še kdaj mirno sanjati ter si domišljati	nad	stvarmí rožnobarven pajčolan, ki ga je bilo	A
ne v zabavo, takrat, prijatelji, bi se zjokal	nad	samim seboj, takó žalosten je moj obraz.Odložiti	A
jasno povedal, zakaj imam dopadajenje in radost	nad	svojimi verzi in zakaj jih - četudi s prikrito	A
velike, zamišljene oči, par kodrov na čelu in	nad	ušesi. Na glavi se je svetil florentinski slamnik	A
2	Nad	menoj se prva zvezda jasno zableščala je	A
vnemlje se ljubezni žar ... Noč je pala	nad	Ljubljano, godba obmolčala je, nad goró	A
pala nad Ljubljano, godba obmolčala je,	nad	goró s krvavim žarom luna zasijala je.	A
časih iz meglé luč samotna zatrepeče.	Nad	seboj visoko tam vidim okna razsvetljena	A
davno, in ne povrne se nikdár. Jesen je;	nad	menoj oblake podí vihar. Po cesti hodim	A
Sanja tam právljice v duhu vijóličnem, a	nad	njó plavajo lunini žarki ... Ah le odkríj	A
Ali je zaspalo svetlo sonce? Kakor v sànjah	nad	goró stojí. Ali so zaspale svetle zvezde	A
... Plašč meglén je	nad	zemljó razstrt; v snegu škriplje pod nogami	A
A kadar otožna, samotna razgrne se noč	nad	zemljó, -- pa vstane ljubezen iz groba	A
prihajajo, kot plašne, polnočne sence	nad	mano plavajo. In trudni obraz mi hladíjo	A
naj sneží, naj brije veter, naj zgrne se	nad	nama noč, -- kaj méniva za tó se mídva,	A
umira in prišel bo čàs -- Príšla bo noč	nad	gozdovi šumečimi, luna bo vstala nad daljno	A
noč nad gozdovi šumečimi, luna bo vstala	nad	daljno goró ... Glej, že s koraki boječimi	A
razpenjene krví valovih, ko se je nagnil	nad	tebó ... In ustna so ti trepetala, motno	A
trepečem od bojazni, z rokó zatiskam si očí.	Nad	mano sije svetlo sonce, veselo, jasno je	A
. / stran 62 . / Temni kodri so se vili	nad	obrazom njenim belim; kot dva črna diamanta	A
najin svet in krasen ... Najina duša plava visoko	nad	belimi oblaki, nad šumečimi gozdovi ... in tam	A
Najina duša plava visoko nad belimi oblaki,	nad	šumečimi gozdovi ... in tam globoko doli se klanjajo	A
drhtí od žalosti, od sreče. Visoko duša	nad	zemljó svobodna, srečna plove, kot na	A
daljavo, -- žarki zore se bleščé po hribih,	nad	gozdovi plava bela megla ...“ ”Ali čuješ glasno	A
čakal, da zablisne meč krvníkov njemu se	nad	vratom? Čakal naj bi, da mu za plačilo	A
Ali vzdrami se napósled Zrinjski, skloni se	nad	prsi krvaveče: ”Tjà odšèl je duh tvoj, Kacijanar	A
/ krog naju je morjé temnó in pa nebó	nad	nama --“ ”Kakó me vabi spet nocoj s pogledom	A
zlè podzemske je poznàl duhove in bogove	nad	visokim nebom. Ali vsega ni še znal Kongfutse	A
človeški rod živí pod soncem ... Noč se zgrne	nad	zemljó kitajsko. Sam bedí še učenjak Kongfutse	A
do zore molil je Kongfutse ... Noč se zgrne	nad	zemljó kitajsko. Sam bedí še učenjak Kongfutse	A
mogočni, ki človeka vzdigneš vsaj za hipe	nad	podzemske misli, -- prédme stopi da te srečen	A
Kongfutse ... . / . / stran 88 . / Noč se zgrne	nad	zemljó kitajsko. Sam bedí še učenjak Kongfutse	A
Nadvojvoda Karol je vzdignil svoj préstol	nad	préstol bogá. Oj Karol, očém si ti mojim	A
duhove tja v višave. Jasno je nebó visoko in	nad	jasnim nebom vlada na prestolu čudokrasnem	A
INTERMEZZO V NEBESIH Visoko tam	nad	zvezdami ob oknu bog sloní in Azraelu	A
temnih kril na zemljo dol hití ... Visoko tam	nad	zvezdami ob oknu bog sloní. SLAVINA	A
jesenska noč; . / . / stran 107 . / sklonjene	nad	mrzlo postelj kakor bledi smrtni angel.	A
... Saj rajši večno živim brez upa in brez	nad,	kot da bi v dušo tvojo izlil poljub moj	A
bije sedmo uro; hladno sije trudno sonce	nad	Ljubljano; mrak prihaja, in pred mano	A
- Za gardíno tam	nad	nama, tam je ona - in ne sama ... Čuj, kakó	A
SODBA Kakó bliščí se	nad	goró, kot stalo sonce bi nad njó! Nikdár	A
Kakó bliščí se nad goró, kot stalo sonce bi	nad	njó! Nikdár to svetlo sonce ní: na gôri	A
me k tebi sami -- kakó bi plaval duh moj	nad	zvezdami? 2	A
in táko sem te v sanjah zrl sinoči: žarelo	nad	teboj nebó je sinje, ob tebi cvela je pomlád	A
čuj! že zazvenele sentimentalne so strune	nad	mano, mehki vijolični duh se je dvignil	A
je dvignil iz vaze nevidne ... Oj tam	nad	tihimi, temnimi gozdi dviga se harfa od zemlje	A
včeraj ali če pred tisoč leti: nebó se žarko	nad	menoj zasveti; zvonovi zazvoné, vsenaokrog	A
ČRNI VRAN ČRNI VRAN Črni vran potuje sam	nad	morji in grobovi ‒ črni vran ne sanja sanj uklenjenih	A
lahno ‒ tiho bori tu so stali, plul mir božji	nad	zemljo ... V tihem polju Že zadnji svit gre	A
spremljevalec moj je nebeški svod, spremljevalec moj je	nad	gozdom megla in tihota polnočna vsa. Kakor sen	A
vsaka je pot. . / . / stran 15 . / Zvečer Tam	nad	Triglavom večernica bledo je zasvetila, kot	A
zelenja in življenja se razteza širna plan, le	nad	golim, pustim poljem kraka smrtno pesem vran	A
orjavela, po brdih breze žalostno blešče. Višje	nad	njimi bori in smereke kot lovci mi zeleni čakajo	A
Brez vse strasti gorko že bi k tebi srce oči	nad	tabo veselejše vzgore! Tak do temnih daljav	A
/ Golob Te oči kakor v ognju okopane, pa	nad	njimi obrvi tak ponosne, obokane! Ah ‒ kot vzbudi	A
vas ve visoke, nožice vaše, vrat in bele roke,	nad	mano zimzeleni plavajo. To je lovski rog To	A
tudi je obup in boj, vihar in blisk in tema	nad	menoj! Vse bil le blesk je Vse bil le blesk	A
razvedrile, tak daleč so, kot veter gre, ki se	nad	morjem mi razbije, tak daljna blesk ves in sijaj	A
Svoboda Od ljudi sem šel daleč okrog, zableščala	nad	mano svoboda, tako jutranja zarja čez log od	A
Poslednji hip še za zastorom noč tiha se mudi,	nad	ravnijo, nad vetrnim prostorom samotni voz beži	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani