nad (201-300)

šumljá studenec, Solus tiho moli rožni venec; Vrh	nad	glavoj mu šepeče palme, Ves zamaknen on prepéva	A
naokoli. Divja roža se tik njega ziblje ‒ Káj	nad	čašoj vspénja se ji, giblje? Glej, jasnéje se	A
Sartréški nas rodil dolini; Ki razgrinjaš i	nad	nami plašč svoj Zbranimi tu v samostanu Zajčkem	A
zapôje, Da dvorana vsa bobní od jeka In zidovje	nad	menój se trese: »Resníce že dolgo sem ískal	A
Pod kostánja senčne vsédeta se véje.	Nad	glaváma jima z listom list šepeče, Tam na reki	A
Vse se poslancu rotí ... Gradu v gôri črnemu	nad	selom Tísoč pestíj zapretí. II.	A
jih pravi Pravljice iz davnih lét. Šumí jim	nad	glavami lipa, Presladko nje cvetje diší. Mladeničev	A
góro, Da znam le kód iti in kám!« Šumí jim	nad	glavami lipa, Presladko njé cvetje diší, Pa	A
góro, Ne znam le, kód iti in kám.« Šumí jim	nad	glavami lipa, Presladko nje cvetje diší, Pa	A
»Podložniki ví s te pobožni?!«	Nad	irharje dvor zakričí, »Kaj? plemstvo, cesarju	A
vsegdár; Mir sklenil je Ditrihštajn Žiga ‒	Nad	njim nikjér vójvode ní ga.« »Odbíjali vraga	A
»Tù prêstol! Glej ga pred sebó;	Nad	ôgnjem žolt je ko zlató!« »Nánj séde veličanstvo	A
planin se glase; somrak ovija hiše, mesec spè	nad	gore. Manj in manj se čimdalje loči stvar od	A
žar posveti, senice glas udari mi na sluh.	Nad	bujnim resjem in lepenjem bršljan prepleta gozd	A
rogi, izginil je za gore sončni žar. Večer	nad	vami tiho vlada, na liste hladna rosa pada.	A
III.	Nad	mano se zgrinja večer, življenja večer in narave	A
pojema, strmi namé priroda nema, le vran kriči	nad	temnim logom. Zelenja, cvetja drobne kite po	A
bilo, in nikdár ne bode poslej. Skrb prihrumi	nad	mirno gladino, trpko spoznanje valove skali	A
Kadar življenje ugasne nam bedno, tožil bo duh	nad	našo gomilo, tožil bo svetu naprej in naprej	A
sodniki črnogledi s srcem krutim. In zdaj ‒	nad	mano se jeze celo; zakaj ‒? Da se nesrečnega	A
skriva mu lepenje, hvaležno je lepenje, da navpik	nad	njim prostira leskov grm zelenje. In grm zahvalja	A
prvo postelj mi ‒ zibelo. Sam angel plaval je	nad	njo krilat, v nebeški sen zatiskal mi poglede	A
srce! Naj te ne motijo zvonovi brneči danes	nad	grobovi, saj tebi ne, saj nam zvoné! Saj tebi	A
ne bridko izkušen mož, solzan bi sklonil se	nad	venci, da v solzah luči bi plamenci odsevali	A
se sladko spi. Ne plakam za tabo, le plakam	nad	sabo: kedo je srečnejši, jaz ali ti? Gazele	A
teboj, kot bil sem nekoč v druščini hrumeči.	Nad	manoj se prostira senca hoj, vsa prepojena čvrstega	A
hrepenenja silo, če k veselicam opominja me	nad	ostre zime cvetnato gomilo?‒ ‒	A
odgovor je ženjice ‒. Ko lije čaroviti svoj sijaj	nad	temnim logom plavajoča luna, mlad vitez gleda	A
vrečo na rame, nihče se ne zmeni več zame.«	Nad	starcem pa nekdo v palači ob oknu sedi v naslanjači	A
mrličev plava, zapušča brate, druge strt ...	Nad	temnim žrelom grobne ječe v svetlobi mesečni	A
Veltávi dvakrat val, in dvakrat bledi mesec	nad	Moravo je stal. A ko se za gorami je v tretje	A
stal. A ko se za gorami je v tretje dan rodil,	nad	Velegrad je orel priplaval temnokril. V svetnikovo	A
materi sniva lepi, ki lahno mu zibel maje ...	Nad	njim se žena klanja, in od srca se ji toži.	A
pala, objel je griče rase hlad. V temo štrli	nad	reko skala, v temo kipi na skali grad. Dvorane	A
ne uide, da najmanjši virček ne pronikne ni	nad	zemljo ni pod zemljo v mesto. Morda potlej Abdalah	A
reber. In trepalnic dolgih črna svila vodoravno	nad	očmi počiva. Pred tolmunom hladnim se ustavi	A
tolmunom hladnim se ustavi, lene alge klonijo	nad	vali, in med stebli roj zlatic igra se; hlad	A
bodi učen ali ne. Zgradila bi strme gradove	nad	bornimi hišami sel, veslala čez morske valove	A
preroškega angela z neba. In kadar se zgrne	nad	mana krilat in vela poljubi mi lica, o da bi	A
sovražnikov silo, da skoro zasije ti zlati vek	nad	zabljeno mojo gomilo! ‒ Moja daritev Ko vlekel	A
več tako zamotanih in temnih tako, ko včasih	nad	nami jesensko nebo ... «	A
plamen »E, beži! Glejva, da prideva ven!« zavpije	nad	starcem ves nevoljen. »Saj vidim, saj vem čimdalje	A
pred križem deklica kleči, otira bleda si oči.	Nad	njo skakljaje poje ptič: »Tolažil bi te rad	A
. / 17. Hudičev most ‒ duša se dotika duše	nad	praznino 18. Uporabljajoč telo, da uniči imperialize	A
/ 19. Otrok v meni se ziblje skozi meglice	nad	globoko vodo 20. Ob sotočju reke čakam	A
22. Skrit pred pričakovanji trenutek bliska	nad	planino 23. Sto let samote ‒ na gorskem klancu	A
Izpod temne, sive skale mal potoček žubori, a	nad	temno, sivo skalo bela rožica cveti. Z neusmiljenim	A
Ljubi me, deklica Ljubi me, deklica,	nad	mi ne jemlji, ah, in ohrani me v materi zemlji	A
plavajo morju. Ob pisano ladijo pljuskajo tam, a	nad	njimi letijo delfini, veselijo se, ne želijo	A
Bog ve, kje rasteš, razkošni moj cvet, kje	nad	tabo drhtijo metulji, ej, Bog ve...No, dnevi nekdanji	A
veselim obrazom, snežniki kipijo v zvezdíce visoko	nad	nami, pokriti so z mrazom. Zapuščeni Še	A
Ti do dna jim siješ, car nebesni, visoki,	nad	zemljo hiteči jastreb bistrooki. Ali jaz, ljubica	A
so minili, zbežali ko potok dereč, kot oblak	nad	ravninami gnani in, ljubica lepa, nikoli midva	A
moje srce tišino in mir, ko je prišel večer	nad	temne goré tedaj, ko je zubelj v kaminu žolt	A
jim življenje sladko do dna izpijajo. In rože	nad	valovi in sončni žar v valéh, narave tisočeri	A
osamelih voda ziblje čoln brezdanja. In drevo se	nad	valove tiho, radovedno sklanja iz dežele daljne	A
trudno melodijo me objamejo valovi. In drevo se	nad	valove tiho, radovedno sklanja, sladka ljubica	A
Kar modra Pitija v preroškem glasu naznanila	nad	temnimi predori, povedali so ljudstvu pesmotvori	A
sem odmevajoči. Sijala luna je na belo cesto	nad	Šmarijem.Tam pred nebá nevesto sem padel: »O	A
strastnó vsekdar po luči, veruj, da tam izvira...	nad	zvezdami. Tam biva On, vesoljni Bog nad nami	A
izvira... nad zvezdami. Tam biva On, vesoljni Bog	nad	nami, v rokàh so mu do vseh skrivnosti ključi	A
mu slabosti in v rosnem jutru vzbudil novih	nad.	Ko gnali so nebroj z gorâ pastirji in prišel	A
gnali so nebroj z gorâ pastirji in prišel je	nad	gore drug nebroj, tedaj sem posedeval pri klavirji	A
toži s tamburico pod drevesom. Pa priplove	nad	staruha, nad staruha do drevesa lepa ptica,	A
tamburico pod drevesom. Pa priplove nad staruha,	nad	staruha do drevesa lepa ptica, čila ptica, lepa	A
kočijo konjiča, hej, vrana mi dva ko ptiča brzà	nad	poljanami dva letita proti hiši gozdarski.	A
ni študiral. Jeremija tožil je bridkó pač	nad	Jeruzalemom, nad nesrečo, ki pahnila rod mu	A
Jeremija tožil je bridkó pač nad Jeruzalemom,	nad	nesrečo, ki pahnila rod mu v lance pa je ni	A
gorami; z rokami svetle zvezde klati, a glavo ima	nad	zvezdami! Če skriva ljuba nogo v šolncu. potem	A
valčkov bistrih gnan od kraja preč. Ona je oblak,	nad	domovanji našimi na topli jug hiteč. Ali k drugi	A
‒ Oča so kléli, tepli me, mati	nad	mano jokáli se; moji se mene sram′váli so, túji	A
pošlje, in si ójster meč opaše, róčno jezdi	nad	Turčine, spolnit voljo svoje drage. Ne globoka	A
je pod luno, oh, kako, kako je vse bežalo!	Nad	njima z zvezdami nebo, kako je tó dirjálo!‒	A
blisk leté duhovi, tle moji so domovi!” In	nad	železne vrata tí jo skokama drvijo; švrk! s	A
vse, vse udere se in zgine. In jok in stok je	nad	zemljó, in jok in stok je bil pod njo. Lenora	A
trepéti jenjvála je živeti. Pod bledo luno se	nad	njo duhovi so sklenili, plesali krog in krog	A
pri poti, koder draga hodi, rase, ve že, ki	nad	pótjo leta tica, de jo ljubim. Ve že mokri prag	A
naše so, kar, Samo! tvoj duh je zginil, kar	nad	tvojo jamo pozabljeno od vnukov veter brije	A
žarke mile, ljubezni so cvetlice kal pognale.	Nad	žarki sonca so se té zmotile, na mrazu zapušene	A
staršov, lepo bog′njo Živo. za črte, za bogove	nad	oblaki. On z njimi, ki še trd′jo vero krivo	A
ki v oči mu sili, komej skrije, de ni nebo	nad	njim se odklenilo, de je na sveti, komej si	A
splaknjena se zablešči, da zaskeli,	nad	robom grenka travica. MORSKI KONJI Glušim	A
slepim v drgetanju voda pred očmi -	nad	plimo noči bodo vsi morski konji z močnim	A
nekdaj sem ljubila vodo povsod okoli in	nad	seboj nebo, a kar zdaj sanjam, je kot	A
/ Kákor mávrice trakóvi, ki razpéti so	nad	svét, kákor krásni nje robóvi -- táko	A
se skríva za sínjo goró in mègla prihája	nad	trúdno zemljó. Tam širi se grózna divjína	A
trúdno zemljó. Tam širi se grózna divjína,	nad	njó pa se vzdíga pečína. 2	A
stopnjó se vléže na tráto pod strmo goró;	nad	glávo gavrán mu še vpíje popótnik pa v plašč	A
zahoda sije; roj pevcev môti gozdni mir;	nad	žrtvijo se jastreb víje, šumljá pod nami	A
líce bode ljubeznívo? V mírnem gozdu	nad	vasíco víka sova mi hripávo: ”Huj, nikdó	A
hlapci v noči mirni starcu vklenejo roké;	nad	njegovo hladno ječo se podložniki moré.	A
vtonílo; poslednji žarki zémljo rudečíjo;	nad	njó oblaki beli se valíjo, in angelj nočni	A
v koščeni roki meč drží. In skloni se	nad	ljubo dete, odreže z mečem nìt mu dníj,	A
stopi v izbo, žalost slika njemu lice;	nad	posteljo, nad obrazom smrtno bledim sveča	A
žalost slika njemu lice; nad posteljo,	nad	obrazom smrtno bledim sveča sije. Oh	A
je glava: leže na tlà, da počíje; šumí	nad	glavo lipa mu sanjáva, srce mu žalostno bíje	A
II Vozi luna se po nebu, jasnem nebu	nad	Pavíjo; tam pod oknom Rozamunde poje pesmi	A
gomili pa duhovnik moli: Bog ga sprejmi k sebi	nad	višino, ki zapustil solzno je dolino ...	A
srečno, srečen torej bode naj na večno ...“	Nad	grobovi luna je sijala, v tihem kotu vrba	A
zašló je solnce v sinje morje, mrak leží	nad	belim mestom Sihmom. In odpró se tiho mestna	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani