nad (401-500)

še za zastorom noč tiha se mudi, nad ravnijo,	nad	vetrnim prostorom samotni voz beži. Kam?	A
druga brata vzhod, zapad, zadnji ‒ srce je brez	nad	‒ Velika družina to, ni je moč pregledati, težko	A
sončnega svita, in zdravje je v meni in zdravje	nad	njim in žalost ‒ čez ves svet razlita ... Zvezde	A
življenja in nerad. V trenutku zadnjem imel največ	nad,	potlej v solzah se vdal usodi ... tako umrje zadnji	A
jaz ne spim, ni zaspati mi moč, bdim, kot mati	nad	detetom čuje. Kara tiha me, temna noč, kara	A
prelep je res vaš dvor in lepa miza bela mi,	nad	njo sv. Izidor. Alenčica, Alenčica, naj sveti	A
‒ A	nad	ladijo vesele utve poigravajo, sonce in morje	A
sonce in morje peroti njihne poljubavajo. In	nad	ladijo mogočne megle se prerivajo, težke megle	A
orel zrastel, odletel je; vedno više brez miru,	nad	ves svet se vzpel je! OTOŽNOST Koliko je rožic	A
SV. PETRA NOČ Mesec gre	nad	goro, gledal bo na zemljo dolgo vso noč. Ej	A
na zemljo dolgo vso noč. Ej, mesec gori gre	nad	gore in vode, jaz pa denarce imam svetle. Mesec	A
ljudstva so in bratov so obeti in zbirajo dan temni	nad	teboj. Komu bi iz srca verjel, da ljubi, in	A
življenja in nerad. V trenutku zadnjem imel največ	nad,	potlej v solzah se vdal usodi ... tako umrje zadnji	A
sončnega svita, in zdravje je v meni in zdravje	nad	njim in žalost ‒ čez ves svet razlita ... ŽELJA	A
jim umreti ... Brez ljubezni hodim jaz in brez	nad	po sveti ‒ lahek bo poslednji čas, lahko mi	A
spem tja v božji mir, kjer bela spi pšenica,	nad	mano sta čuvaj, skovir, a z mano ti ‒ Marica	A
jaz ne spim, ni zaspati mi moč, bdim, kot mati	nad	detetom čuje. Kara tiha me, temna noč, kara	A
miruje. Prešlo je vse, le naukov še cel kor je	nad	teboj; obvaruj bog jih zlega, pa upanje in kranjski	A
orel zrastel, odletel je; vedno više brez miru,	nad	ves svet se vzpel je! Hrepenenje Pa te zapustim	A
prelep je res vaš dvor in lepa miza bela mi,	nad	njo sv. Izidor. Alenčica, Alenčica, naj sveti	A
ljudem nam po nižavi, po dva in dva zavzemajo	nad	tabo se v daljavi! Pesem o ajdi Kakor bela	A
ljudstva so in bratov so obeti in zbirajo dan temni	nad	teboj. Komu bi iz srca verjel, da ljubi, in	A
o svetem Martinu Že mrak mi pot je zasedal	nad	ravnijo široko, o polnoči pogledal sem na nebo	A
Tam zunaj Tam zunaj že tulpe žarijo, prsteni	nad	poljem gre vzduh, vse bilke od sonca bleščijo	A
milibari čreslovine ter tanina čarov sam in sam	nad	Kokrin kardan v katran in kaolin krivoprisežnih	A
do roba opuščenega peskokopa, zadaj, visoko	nad	sotočjem, v grobo obtesanih podbojih etra grmadita	A
111 PROGA Ko roževino žvižgov	nad	zateglim kovinskim lokom profila z otrplimi	A
113 SPREHAJALIŠČE	Nad	plitko zajezitvijo v zaraščenem pobočju z blagim	A
Prilezla prav pod vrh in odvrgla doline. Pogledi	nad	prostorom so tako nenavadno logični: če se ozreva	A
Vrana me ljubi. Ko leti	nad	Korziko, ko lebdi pod Krnom, v vseh pokrajinah	A
obrazi ‒ kot filmska zgodba iz okolja. Lebdim	nad	besedili, ki jih pišejo skromni ljudje. Pljuča	A
drobovju poljub črva, na obrazu etanolska (e)senca,	nad	šankom pa mati, ki žuga s pestjo: Pazi se, sin	A
Idilo naduto nadzoruje očetovo oko.	Nad	vsem lebdi.Kontrolor mladih src.	A
Kontrolor mladih src. Rahlo dvignjen	nad	glasbo, ošaben, tako velik, da je z lahkoto	A
robu zavesti ‒ gnetejo se v besedah, lebdijo	nad	Sočo. Bleščeči prod ‒ zlobna roka človekova	A
Šifrirano sporočilo z Mrzlega vrha: Kavke so črne.	Nad	mestom letijo igle. V srebru je mrak.	A
Moja prisotnost je čudež čudežev. Kot dež	nad	Kobiljo glavo. O, poj Finesa sredine med rumeno	A
balerine z roba divjine. Ko se srčni utrip dvigne	nad	Zemljo, ko lune postanejo mimikrija, živahna	A
Človeka ne bojí se tu ne vraga.	Nad	vse resnica sveta mu je draga, nikoli misli	A
bodem truden, dokler slepíti se ne navelíčajo;	nad	vse pa mi hinavec je ostuden! XXXV Posebne	A
Usta stiskamo ‒‒ takó! . / . / stran 19 . /	Nad	Fontainebleau Kaj gledaš, skrivàj me od strani	A
prodajala lastno teló! ‒‒ . / . / stran 22 . /	Nad	Boulogne poleg morja Pozdrav moj čuješ, zlata	A
gorami V lahki ladji nosi nas; Smeje se nebó	nad	nami, Smeje slednji se obraz. Smert ti ženina	A
pohajaš, mladenič bled! Glej jasno nebó se	nad	tábo razpenja; Pomladi, novega se življenja	A
mi okó? . / . / stran 32 . / Škerjanec, čuj!	nad	tabo poje, Vesel v višavo se vertí; Sred tebe	A
leto zelenela, Rodila bodeš zlati sad; In pesem	nad	tebój donela Škerjanca slednjo bo pomlad. In	A
drug bo tu sedèl veselo, Kjer jaz sedim zdaj	nad	tebó; Življenje njemu bo cvetelo, Ko mene zdavnaj	A
tam na merzlih tleh ležim. Mir sladki z néba	nad	te plavaj, Ti duša moja, angel moj! V prijaznih	A
dovolj in širok, Tam bova si novo selo izbrala.	Nad	tabo nebó, krog tebe raván, Brez konca mokra	A
Ljubljana Pozdravi bog te, belo mesto!	Nad	tabo sivi, stari grad; Iz daljne sem dežele	A
Hinavstvo, laž je grahu korenina, Resnica naj	nad	vse ti sveta bó! Kar misliš v serci, to v dejanji	A
pala,” Božala jih bo mehkó. Duh bo plaval moj	nad	vami, Željno glase pil sladké; Smèhljal bo se	A
Vpije in kolne, grozí se náte, Pridno bič	nad	tabo vihtí! Kožo imaš že kakor podplate, Vendar	A
Pot je vetrovna. Vrh	nad	Škrbino Suha in žejna razvodnica brez vode.	A
\/ Na modrem prtu čarobni peskovniki. Vrh	nad	vrhovi. Vrh nad Peski Zgoraj	A
Vrh nad vrhovi. Vrh	nad	Peski Zgoraj so sanje, budne in svetle ptice	A
stran 12 . \/ Od štirih do treh ždijo kavke	nad	glavo, od štirih do treh. Nekje	A
deževen dan. Matajur . /\ .. stran 24 . \/ Led	nad	prepadom pogasi ogenj vzpona. Povratek je trd	A
Strnjena vrsta. Vrh	nad	Škrbino Modna revija na vrhu vsake gore. Defile	A
zreti starega sveta propad, skrivati premnogo	nad,	to se pravi biti mlad ... Pa je vendar sreča biti	A
je vendar sreča biti mlad biti mlad in poln	nad!	1 Drobna pesem Jaz sem drob	A
mlinskih. Od mlina blatna pot v dolino vodi,	nad	njo se bele breze pno v nebo, ob brezah belih	A
steze v nedogled, za njimi ena sama dolga sled,	nad	njimi žice pno se v daljo. Ves kraj je čudno	A
stran 18 . / Ne joči, mati Ne joči, mati,	nad	menoj, če nisem tisti več, ki v stari cerkvi	A
stezé? Mar je toča vse pobila, mar je suša	nad	vasjo, mar zavoljo časov slabih je ljudem tako	A
tako hudo? Niti toča ni pobila, ni je suše	nad	vasjo, ni zavoljo časov slabih, ni zato ljudem	A
pojo, vsi odšli so na vojsko. Kaj če drevi	nad	vasjo še miru, miru ne bo?! Nocoj Nocoj bi	A
za vojsko, prazne bodo naše kašče, lakota bo	nad	vasjo! 6 | V tovarni Vse besede so bile besede	A
pretemni so talcev grobovi. Kakor ponosni galebi	nad	vodo, taki so pali za našo svobodo. Bosa pojdiva	A
zavrela kri v tolmunih... Zdaj smo taki, da strmimo	nad	seboj. Žejni pijemo spoznanje: čaše so tovarišev	A
dati, krila in roke, mogočne kot so hrasti, ki	nad	vami zdaj šumé ... Pa sem dala vam le eno srce	A
32 . / Ribičeva pesem Bela noč okoli mene,	nad	menoj nebo visoko; mesec gleda na vodico, na	A
mesec gleda na vodico, na prostrano in globoko.	Nad	vodico, nad prostrano, drobne zvezdice migljajo	A
vodico, na prostrano in globoko. Nad vodico,	nad	prostrano, drobne zvezdice migljajo in natihoma	A
mene, vse že dremlje, vse že spava, vetrček le	nad	vodico se sprehaja, poigrava. Tam na bregu koča	A
morje, vsa šumna videl mesta ... A tam, visoko	nad	menoj, kjer tisoč lučk brli nocoj, tam nisem	A
vabil je doma. Kadar čujem tu škrjančke, ki	nad	mano žvrgole, spejo misli v domovino, v srce	A
cvetov. Gosti mrak za njim leži, bela smrt	nad	njim preži. Lastovica 1.	A
poseje, kdo ti bo zvesto drugoval: vse dni se	nad	razori sklanjal in vse noči o tebi sanjal in	A
peruti, in same niso vedele kako, a že so plule	nad	valovi domovju svojemu naproti ...	A
je - ničla! Vrtijo se stroji, vrtijo, vrtijo	nad	njimi smo sklonjene me in hitimo... Po sreči,	A
resna in tiha... Vrtijo se stroji, vrtijo, vrtijo	nad	njimi smo sklonjene me in hitimo... Po sreči,	A
mislim zaprl je tja v svobodo pot. Sklanja	nad	delom trpinov se roj ah, saj še srca postala	A
september Kot jaz si sanjal: Tisoč zvezd žarelo	nad	nama svetlih v jasni bo modrini... Pod nama v	A
ko ga ožarjal je sonca sijaj. Ko so nevihte	nad	gozdom divjale ležal tolmun ves teman je in	A
Mirno obstala sem in poslušala; sklanjala se	nad	drhtečo vodo Bela se krsta je v dnu prikazala	A
v dnu prikazala, križ se srebrn zasvetlikal	nad	njo... Takrat presekal je nočno tišino vrisk	A
razigrano zaplul je skoz les. Vedela sem:	nad	vrhovsko planino naši pastirčki pripravljajo	A
- Brat me in sestra tukaj čaka... Joj -	nad	grobovi veter tiho plaka. Enako smrt kosila	A
je gred. Teče studenček čez pisane trate jaz	nad	vijugasto strugo slonim, v čašo prestrezam si	A
snu otožno zašume lesovi. Razpenja lipa veje	nad	domovi. Iz debla so besede v noč planile: Zlomile	A
mirno ždi vasica hrup sveta se tukaj ne glasi.	Nad	vasico plava glas zvonov kakor rajske ptice	A
so gozdovi, nizkih gričev travnati vrhovi a	nad	njo je nebes razprostrt... Pač nikjer tak jasno	A
nagrado l. 1958. . /\ .. stran 15 . \/ Tamkaj	nad	poljem... Tamkaj nad poljem dviga se griček, biserček	A
Tamkaj nad poljem... Tamkaj	nad	poljem dviga se griček, biserček v kroni naše	A
pojo njih petje je čudežno, rajsko lepo... Hité	nad	oblake glasovi igrajo se z njimi vetrovi in	A
boji, da bi mu valove človeška oskrunila kri	Nad	našo dolino je svetlo in jasno nebo; pod njim	A
preko šumečih lesov, vse speve, ki zlivajo se	nad	samotno dolino, vse misli, ki romajo daleč,	A
navdušena, radostna pesem polna je upov, prepolna je	nad...	Nad vodopadom nešteto se zlatih luči utrinja	A
radostna pesem polna je upov, prepolna je nad...	Nad	vodopadom nešteto se zlatih luči utrinja, izgublja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani