Iz dalje polna hrepenenja, umre v bližini že tvoj čar, brez bujnosti in brez življenja, brez vernosti in brez prevar.
Golob Te oči kakor v ognju okopane, pa nad njimi obrvi tak ponosne, obokane! Ah ‒ kot vzbudi hrepenenje večerni čas, kot v temi bil zvonjenje, tvoj omamil je glas!