naši (101-200)

se križa; Le hitro! kje je kaj drobiža? Po	naši	bodete piščali, Vi tički! zanaprej plesali.	A
V nočéh, ko diha toplo mladoletje. Nar huji	naši	mladi so poetje; Vso noč tak „nadepolni” k tebi	A
nadloge!” „Čuj! bliže se derví druhal, Po kèrvi	naši	vriska; Kdo nam bo zdaj pomoči dal? Na vrata	A
mro kakor ribe v izsušeni strugi, to so vsi	naši	sodrugi od Jesenic do Trbovelj in od Slovenskih	A
strastjo noč za nočjo. Mostovi, ki z njih bodo	naši	krvniki zmetani, mostovi, v svetovja ljubezni	A
skoz les. Vedela sem: nad vrhovsko planino	naši	pastirčki pripravljajo kres. Vriskaj, pastirček	A
stran 27 . \/ Lipa sredi slovenske vasi Dedje	naši	so vsadili me vrh griča, da vseh njihovih in	A
vsem tistim ljubiteljem poezije, na katere so	naši	ultramoderni pesniki že popolnoma pozabili,	A
glasovi, tuj trg in grad, tuj ves je kras, oh,	naši	so samo ‒ grobovi! Zatorej, sončnata ravan,	A
slami enaka bi b′la.« Ne more to biti, saj	naši	možje si drgnejo glave, pa le so mokré. »Če	A
med nas! Kot zimsko srebro, glej, teče čas:	Naši	napori v žrtvi in delu. Sivo Sivo od ulic, sivo	A
Nad nami čuje pest bajonet. In	naši	obrazi so mrtvi od sanj. On je pokopan.	A
STRELJAJTE!	Naši	obrazi so mrtvi od sanj. Njegov obraz krvavi	A
besede kot mrtvi slapovi... naša mladost zavožena,	naši	spomini grobovi. Slovo od sobe Ti, človek z	A
domovini ni mogel začeti. „Poj nam, zapoj nam o	naši	deželi, da nam nje sonce, nje zdravje zasije	A
tal, v bodočnost bo stopil z uporno nogó.	Naši	napori v žrtvi in delu bodo razgibali mrtvo	A
in materin smeh Hudo je bilo tistikrat pri	naši	hiši, hudo in pusto kakor še nikoli.Jaz, ki	A
menila, da je v ciganskem šotoru lepše ko v	naši	izbi. Težko mi je bilo vse ozračje v hiši, ki	A
zakaj odkar ona pomni, še ni bilo zdravnika v	naši	vasi. Prišla sta in odšla v sobo.	A
tudi velik pokrit lonec. »Menda se je včeraj	naši	stari pokori zmešalo ali pa so ga tiste pijanske	A
naročil oče.« Zgodilo se je, da je nekaj dni v	naši	hiši, ki je sicer bila polna otroškega hrušča	A
zelo raznežen kot ljubljenček svoje matere.	Naši	bolj zaključeni druščini je bil Vlado dobrodošel	A
našo društveno sobo, češ da je podobna brlogu,	naši	tedenski sestanki so mu bili prostaški. Rad	A
bolezni, kdor je željan življenja. Videč, da ga	naši	obiski dolgočasijo, smo drug za drugim izostali	A
in vodnato subalpsko območje, kjer so bivali	naši	predniki, je bilo namreč naravno zaščiteno.	A
dolgo ni »dalo« pisati) le-ta zapisovali, so jih	naši	kraji in ljudje že zdavnaj imeli. Seveda slovenska	A
pritiskom od jugozahoda in jugovzhoda so se	naši	predniki umikali v gorske tesni in zaprte kotline	A
Slovenci odrekli svojemu izvirnemu jeziku in vsej	naši	književnosti: od trdnega pionirskega dela naših	A
Jih ni. In še: čri čri, o fantje	naši,	vi. O, vi.	A
kriva, ker hočemo govoriti takó, kot so govorili	naši	tržaški dedje, naši pradedje in pradedi pradedov	A
govoriti takó, kot so govorili naši tržaški dedje,	naši	pradedje in pradedi pradedov!« Tedaj je bil	A
sem kriv, ker sem dal duška svojim mislim na	naši	planini!« Potem je zamahnil z roko.	A
govoril o demokratičnosti in o dobrem sožitju v	naši	obmorski deželi, in pri tem so njegove oči begale	A
naš vsakdanji kruh, ko so postajali pogorišča	naši	odri v predmestjih, ko je fašist streljal celo	A
a on je skomignil z rameni, češ da bi jih na	naši	planini ravno tako morali še naprej žgati.Imel	A
izvzamem tistih nekaj ob odhodu iz Harzungena, da	naši	skeleti niso šli v peč.Prva dva voza sta bila	A
storil in da bi moral vedeti, kakó so rekli	naši	očetje, ki so se vrnili s soške fronte. Ne	A
počasi približeval konec sveta. Takó je bilo na	naši	terasi spodaj, takó vse gor.In kljub vsemu so	A
njegovem glasu, ker zdaj je pohlevno rekla: »V	naši	vasici govorimo posebno narečje.« On pa se je	A
odšel.« Potem je rekla: »V trgovini, ki je ob	naši	veži, je kupil. Potem smo vse izvedeli.«	A
strahu v našem mozgu, si misli. Mogoče bodo vsaj	naši	otroci nekoč brez môre v sebi, otroci, ki ne	A
.. stran 95 . \/ Polkovnik iz časov, ko so	naši	regimenti imeli konje, da so vlekli topove.	A
»Grd in čokat. Niso bili	naši	dečki in jaz sem se jih bala, oni pa so se menili	A
je iz Trsta in tam so čudni ljudje. So bili	naši	vojaki, a niso Italijani.Kdo naj to razume.	A
Ne marajo nas. A pravzaprav so levičarke v	naši	tovarni proti Njemu prav tako kakor Mirko, torej	A
»Ponosna? Nu, ja, zares zmeraj govorijo o	naši	moči, o prihodnosti delavcev.O, bi bilo seveda	A
polastila razposajenost, da se je pridružil vsaki	naši	neumnosti. Tako smo prišli k Čonhu vsi razgreti	A
Zdaj se Krist rodi! Zdaj so	naši	domači v kočah pri polnočnici.Oče igra na orgle	A
neskončne višave, veliki gaber svoje vrste. V	naši	deželi, tem majhnem tolmunu, so se odigrali	A
iz sinjine vsi prizori, ki so se odigrali v	naši	deželi? Milijoni mrtvih!...«	A
Božič je.	Naši	sedijo doma krog ognjišča.Nič nimajo prižgane	A
čigavi so. Konj je dandanes vse polno, samo	naši	niso.Državnega blaga pa si ne smemo lastiti	A
kuhinjski ščurki. Vsa ta plemena so prebivala v	naši	hiši od pamtiveka - in nikdar se nismo zaradi	A
/ . / Hodil po zemlji sem	naši	in pil nje prelesti...	A
in pil nje prelesti... Hodil po zemlji sem	naši	in pil nje bolesti...	A
jokom jočeš tudi ti. * Potujem po	naši	zemlji. Stojim ob mogočnem Kvarneru	A
Upiram oči v pristanišče, na ladje, prisluškujem	naši	pesmi in mislim:Tukaj so meje, tukaj je odločila	A
1933, V, 14, str. 32) . / Hodil po zemlji sem	naši	in pil nje prelesti;	A
nje prelesti; hodil po zemlji sem	naši	in pil nje bolesti.	A
Zbogom. Poromali smo malo po	naši	zemlji.Povsod smo se malo ustavili.	A
pastirje. Zakaj je to počenjal, ni razumljivo; v	naši	fari se ni še nobeden poboljšal.Vendar pa so	A
je za njo ostala gluha samota v mojem srcu, v	naši	hiši in v vsej dolini, sem spet zaslišal klopotec	A
pri nas.« Spomladi leta 1919 se je pojavil v	naši	vasi čokat, širokopleč, bradat možakar, oblečen	A
posedal ob reki in se s plašnimi koraki bližal	naši	hiši.Čim bliže je prihajal, tem bolj neodločni	A
umrl ob kruhu za božič 1929 Okouinokou je v	naši	vasi še danes živ.Kadar koli se kmetje srečajo	A
nič čudnega, ker so prejšnji dan divjali po	naši	dolini.Kadar so onstran reke drveli po beli	A
doma, potem pa jo je pobrisal v Tolmin, ker v	naši	vasi ni bilo postojanke. Tudi tam ima dve hiši	A
agrarna reforma tudi k nam. Ne vem, zakaj ga	naši	še niso zaprli.Nemara, ker je prestar.	A
»Ob razpadu Italije. Takrat so ga	naši	ujeli in slabo bi bil končal. No, saj je tako	A
pobje stradajo in da jih zebe in da bi bili	naši	prav gotovo tam, če bi bili doma, je umolknila	A
živeti. Tako je bilo urejeno, da smo bili v	naši	lastni hiši kakor jetniki v kaznilnici ...Saj	A
lastni hiši kakor jetniki v kaznilnici ... Saj	naši	dobro vedo, da tako ne bo šlo.In tudi ne bo	A
brzostrelko, je takoj vedel, da morajo biti	naši,	pa se je privlekel do skale v pobočje.Drejc	A
Nisi! V	naši	deželi skoraj ni strehe, ki pod njo v teh nočeh	A
tisto cevjo premlati. Trohova Jera je povedala	naši	Ivani.Brr!	A
- Seveda ga ima. - In ima ga po	naši	strani! -se je pohvalil stric.	A
rekel in nato pogledal v gorenji konec. Tam so	naši	trije domači hribi: Kuk, Škrbina in Plešarjeva	A
na ravnem, a te je pri nas malo. Na Vrtači,	naši	največji in najrodovitnejši njivi, so stale	A
neprijetno pri duši. Pri Vojnacu, ki so bili	naši	sosedje, oddaljeni dobrih deset minut, je bila	A
oglasil kadet. Pokazalo se je, da stanuje na	naši	Vrtači, v tisti enonadstropni lepi baraki z	A
Kaj takega pa še ne! Kadar se	naši	pobje zatrapajo, skrivajo ljubezenkakor kača	A
Zagledal sem mladega očeta, ki se je vrtel po	naši	sajasti kuhinji, opletal z brzostrelko in se	A
zdravega in veselega rodu. - Molčite, govorite v	naši	besedi, vpijejo nad njimi. In rod molči	A
Ali ne bi bilo vredno to napisati? Škoda, da v	naši	dolini ni nobenega pisatelja!Zgodb mu ne bi	A
repričanjem vzkliknil: »No, vidiš, ali ni škoda, da v	naši	dolini ni nobenega pisatelja ...«Potegnil si je	A
»Vidiš, zato pa pravim, da je škoda, ker v	naši	dolini ni nobenega pisatelja.Snovi, kakor se	A
- Kaj pa vaši? -	Naši?	Naših ni več.	A
je za njo ostala gluha samota v mojem srcu, v	naši	hiši in v vsej dolini, sem spet zaslišal klopotanje	A
\/ . / Kolikor se spominjam, se v	naši	vasi niso nikdar prida ukvarjali s srečo.Če	A
doletela, ko sem bil star kakih sedem let. Na	naši	kašči je bilo šest kolovratov še iz tistih sivih	A
vratovih njiv, in vrteli kolovrate, ki so bili	naši	topovi.V eni teh bitk sta se v višku sovražnosti	A
so v njej zgoreli vsi stari kolovrati - vsi	naši	topovi. Kake druge vrste sreča pa je	A
le poredkoma zašla k nam. Zdi se mi, da je	naši	ljudje niti poznali niso - in je še vprašanje	A
Strežku to srečo samo zaradi tega, da bi imela v	naši	dolini nekakšno zakonsko podružnico.«	A
veseli me, da ste tudi vi živi in zdravi in	naši	- partizanski! ...Vsem bi rad stisnil roko! ...	A
se bliža in se že razliva med razvalinami. »	Naši	so!« vzklikne mati in sklene roke. »Vedela sem	A
Koscem ... Prav v	naši	senožeti jih kosijo.« »Samo da še tebe	A
»Aha!	Naši	so se spet zagnali čez vodo!« vzklikne Sova	A
dni bijejo po ulicah. Ponoči so vdrli v mesto	naši	jurišni bataljoni, le mi se ne premaknemo nikamor	A
nanese priložnost, tako radi vežejo tudi po	naši	mili domovini. Približno ob isti uri	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani