naši (601-700)

prijetno dolžnost, ko sem nazdravil slavljenki,	naši	spoštovani mladi gospodinji, toda srčna potreba	A
pomiril in nato končal. »Hkrati še enkrat napivam	naši	mladi gospodinji, ki obžarja Beli dvor z bleskom	A
doživi zmerom kaj zanimivega, medtem ko ni v	naši	puščavi tam v Drinju ničesar, ali rečem vam	A
”Vsi so že notri,“ šepetala je gospá. ”Sami	naši	prijatelji. Stari gospod Brajdič - saj vidite	A
uboštvo, ki je razlito kot umazano morje po vsi	naši	mili domovini.Ne govorim o ljudeh, ki imajo	A
razočaranja ... Precej viharni časi so bili takrat v	naši	domovini.Tako kakor so viharni vsakih deset	A
dalje ne! ... Ali ste brali moj članek ‚O morali	naši	in ini‘?Tam sem razložil to misel.	A
zabledela podoba na steni, ki pa vendarle živi v	naši	krvi ter nam naskrivaj narekuje besede in dejanja	A
gestikulirala ... In gospod Ognjišček je - napil ”	naši	mili, zatirani domovini“. Ko je izpregovoril	A
metulja; navaden bel metulj je bil, ampak v	naši	ulici ni metuljev, tudi v delavnici jih ni;	A
vzporedu, kakor se vršijo enake slavnosti po vsi	naši	lepi domovini.Šentflorjanska dolina je bila	A
malenkostna in brezpomembna kost je velevažen faktor v	naši	resnični dogodbi in imenuje se ‚jadac‘ ...	A
imena ne bodo izpregovorila moja usta, zakaj v	naši	lepi domovini je toliko narodovih vodnikov in	A
desno ali na levo, povsod je nadloga in skrb.	Naši	dedje so hudo trpeli, naši očetje še hujše,	A
nadloga in skrb. Naši dedje so hudo trpeli,	naši	očetje še hujše, mi pa trpimo do krvi -- kedaj	A
zasolzile. ”Tam v razoru sem se igral, ko so	naši	orači orali; tam pod hrastom sem ležal v senci	A
orali; tam pod hrastom sem ležal v senci, ko so	naši	kosci kosili.Kdo bo zdaj oral na teh njivah	A
Dajte, da pripovedujem!	Naši	otroci Francek, Karol in Klara hodijo v šolo	A
takó prijetno kakor v jasnih jesenskih dnéh.	Naši	šolarčki so že davno odmolili in zajuterkovali	A
policijo, da bi poizvedovali mestni stražniki po	naši	izgubljeni Klarici, - njena mati pa je šla v	A
bi pila kri in limonade ji dajejo! Samo še v	naši	nedolžni mladini, samo še v nepokvarjenem srcu	A
prijazno in brez jeze; tistega fanta, ki je lagal o	naši	kulturi, pustimo, kjer je: naj samopravi s svojo	A
sem nameraval siromak napisati zabavljico o	naši	kulturni žalosti, o življenju in nehanju umetnikov	A
praznovali!“ je izpregovoril gospod. ”To so	naši	sinovi in dediči, prijatelj, nastopili so kamenito	A
posebej, da so prišli v velikem številu tudi	naši	vrli Tržačani.Mesto je bilo slavnostno okrašeno	A
imenitniki, vsi umetniki in poetje, dà, tudi	naši	visoko zaslužni in delavni poslanci in celo	A
vstajajo - in tudi mi ne spimo; dvigamo se in	naši	sovražniki se boje ...“ Pa ni povedal, kaj	A
uri, ko se napotim! ... Premišljeval sem časih o	naši	umetnosti in sem spoznal, da je vse postranska	A
je brez vsakega zunanjega vzroka. ”Kaj so ti	naši	novi literatje?Zabavljanje, samo zabavljanje	A
nisem videla in žal mi je! Cinikov je treba	naši	gnili družbi ...“ ”Saj ni cinik, svinja je	A
gležnjev v blatu. Zakaj bi se ti ne izprehajal po	naši	cesti?Morda študiraš ljudstvo, njega pocestne	A
sem rekel, da je grenko biti kmetovalec na tej	naši	trdi kraški zemlji. Nazadnje, ko sem bil	A
Ni visoko hrepenenje, poceni je ugled v tej	naši	dolini malopridnežev ...“ Gledal je srepo name	A
dni. In kadar nas ne bo več, ga bodo vlekli	naši	otroci in vnuki.Morda ni to nehanje čisto nepotrebno	A
ničesar več, da bi vam dala; vzeli so ji preveč	naši	očetje!Pred tridesetimi leti, gospod Gruden	A
”Ali si že bral? Izboren podlistek o	naši	moderni literaturi!Nenavadno zanimivo!“	A
prikazala po tako dolgem času spet enkrat v	naši	družbi ...Naposled, čemú že odhajaš?	A
Egoistom ... egoistom, pravim ... ni prostora v	naši	družbi!“ Učitelj Slak je prišel po prstih	A
je deveta dežela; in kritike pišem, študije o	naši	kulturi ... o vsej kulturi, od začetka do konca	A
duše . / . / stran 201 . / novorojenih otrok,	naši	poljubi so odkritosrčni, naši objemi so brez	A
novorojenih otrok, naši poljubi so odkritosrčni,	naši	objemi so brez hinavščine.Takrat ni več preteklosti	A
svojih zaslužnih mož! Časih sem se čudil tej	naši	metodi, a zdaj jo odkritosrčno občudujem.	A
vsako opisovanje kolikor toliko nepotrebno.	Naši	slavni in zaslužni ljudje so si večidel precej	A
zadovoljimo svoj blagi nagon. Zdi se mi, da so	naši	narodoslovci doslej še vse premalo poudarjali	A
je žejno učenosti ... Kako misli blagorodje o	naši	politiki?“ ”Naša politika ... hm ...“ levo oko	A
OB ZORI OB ZORI	Naši	koraki so odmevali samotno po tlaku.Mesto je	A
važnost bradavice ... bradavica v splošnem pomenu ...	naši	kulturni ideali ...“ Občinstvo je bilo tiho	A
vse to so stvarí, s katerimi naj se ukvarjajo	naši	mnogoštevilni učenjaki.Povedal sem samó, kako	A
bil ugrabil, tam so naša polja, naše senožeti,	naši	gozdovi; celo naši žulji so tam in pot našega	A
naša polja, naše senožeti, naši gozdovi; celo	naši	žulji so tam in pot našega obraza, tudi tisti	A
vse do poročnega prstana na tvoji roki. To so	naši	domovi, naša polja, naše senožeti in naši gozdi	A
so naši domovi, naša polja, naše senožeti in	naši	gozdi.Dopolnil si!	A
Nekoč sem popótoval - izgubljen človek - po	naši	prostrani domovini in tako sem prišel v najlepši	A
ni bilo? Poldrugo leto je že, kar ni bilo v	naši	hiši dobrega človeka.“ Opazil je, da je bil	A
zgodnjegotiško cerkev, kakor jih je malo še po	naši	domovini. Jaz sem vstopil vselej z veseljem	A
vidimo po tistih farah, ki se izgledujejo po	naši	pravičnosti, pa ne krenejo na pravo pot?Sovraštvo	A
zakaj bi ti ne z menoj, da bi se razgledal po	naši	domačiji?“ ”O Minca, tvoj ženin sem, ne tvojega	A
Svetnik se je s svojo svetostjo rogal nam in	naši	pobožnosti, ta pa se nam roga še hujše s svojo	A
naskrivaj zmrdaval nad njo! Pošljite nam župnika po	naši	volji!“ Tako so ukazali in so šli.	A
In potrebnih priprav takrat še niso imeli v	naši	vasi nikakoršnih.Od studenca, ki je bil oddaljen	A
jednomer, da jim je mraz. Zakaj mrzlo je bilo v	naši	sobi, tako mrzlo.Otroci smo polegali skoro zmirom	A
Franc je prašal z očmi. »	Naši	umetniki razstavijo na Dunaju!«Razumel je samo	A
»Nič drugega ne vem!	Naši	umetniki razstavijo na Dunaju, v marcu že menda	A
Ali si človek, ali si živina?	Naši	umetniki razstavijo v tujini in to ni nič?Kaj	A
Nisem govoril o uspehu! Vesel sem, da stopijo	naši	fantje preko praga; to je vse in je dovolj.	A
ne sodi me po sebi! Ali veš, da razstavijo	naši	umetniki na Dunaju?« Martin se je zamislil	A
Vse tvoje življenje je plagiat! Kaj poreko	naši	literarni zgodovinarji?Obsojeni so, da mlatijo	A
malo preveč ... razposajeno, a? Taki ste pač vsi,	naši	umetniki!... Da, da, dragi moj, z umetnostjo ni	A
nas, to ni zemlja zanje. Po imenu so ostali	naši,	v svojem duhu in v svojih delih pa so bili tujci	A
uvodne besede Slivarjeve. ”Veste, stvar je taka:	naši	ljudje niso požrtvovalni.Jaz že sploh mislim	A
Lep kraj je Prisojnica, da malo takih v	naši	s tolikimi lepotami blagoslovljeni domovini	A
Recimo torej, da si ti res cesarjev namestnik v	naši	občini, na Prisojnici, ali bi si morda lastil	A
kako malo duhovitosti in izobraženosti je v	naši	literaturi in posebej še v naših literatih.	A
bom še v dolini Jozafat spoznal! Ali so ti	naši	colnarji delali kaj neprilike zaradi bogastva	A
”Čudež božji! -- Zdaj brž na voz; v	naši	deželi ne hodimo peš!“ Nista se vozila dolgo	A
polastil manuskripta. ”Hm ... dà ... hm ... hm ... ‚	naši	slovenski‘ ... hm ... vi!“ Spoznal sem ga po	A
v sonce in se smeje in gre dalje. Kaj bi mu	naši	cekini, ko je sonce njegovo? Vse, kar je	A
ETERSILKA I Snoči se je dovršila tragedija v	naši	ulici, kakor se vršé neprestano, brez glasu	A
smola prisojniška ter ne pusti nadloge same na	naši	zemlji!“ Spet je izpregovoril birič Andrejec	A
primita ter varno ga držita! Če se mu na tej	naši	zemlji kaj prigodi, kar Bog ne daj, bo sitnost	A
steptan od neusahlih mas nevernikov, valovečih po	naši	trudni zemlji: od Kurdov in Osmanov, Armencev	A
nadporočnik, s svojim prvim vpadom nisi baš pridobil	naši	meji.In tistih dvajset ujetnikov, sicer je to	A
doma veselje, tu je vrvenje, hrup, življenje!	Naši	graničarji jezdijo skozi ozke ulice, vse se	A
»So sami Turčini?« »Da, gospod, a so tudi	naši	pljačkarji med njimi.« Herbart da kmetu srebrn	A
žena v Uskoke. »Povej, krščanska žena, kje so	naši,	kje?« ponavlja nestrpno Vid. »O, razbojniki	A
pade Nikolu v objem ... »Kje je Bara, kje so	naši?	« bruhne Juran v dekleta, a ta od prevelikega	A
se junaško, da bo občutil dušman žive leve na	naši	granici.Krenite, pomozi Bog!«	A
vbadajo njegovemu vrancu ostroge. »Kje so	naši?	« se zažene v ugašajoče rodno selo. Zbegani ljudje	A
Vid, Vid!« hiti ljudstvo h konjiku. »Kje so	naši?	« jih gleda Vid.Ljudstvo spušča glave v tla.	A
rog na levem bregu. . / . / stran 115 . / »O,	naši,	naši!« hlastne Bakič. »Zahvaljen Bog!« dahnejo	A
levem bregu. . / . / stran 115 . / »O, naši,	naši!	« hlastne Bakič. »Zahvaljen Bog!« dahnejo ostali	A
visoki zbor: iz Stambula se dviga Cerberus ... A	naši	pogranični vojski klone tilnik: ubita je spričo	A
klone tilnik: ubita je spričo večne defenzive.	Naši	čardaki so mrtvi, opustošeni, naše garnizije	A
če ne, udarim v ofenzivo sam ... Naš križ in	naši	prapori morajo zavihrati globoko v vilajet,	A
razdrobe, še preden se razlije njegov odsvit po	naši	zemlji ...V napad, v napad, v življenje!	A
Sigeta se vije plamen ob spominu nate in na	naši	meji plamti tvoj spomin.Zrinjski!«	A
»Karlovec!« gleda v daljavo Višnjegorski. »	Naši	so,« pogleda Herbarta. »Da, da«, se prime za	A
Bog. Po trdovratnem boju je bilo vse na tleh,	naši	prapori so vihrali zmagonosno z znakom križa	A
»V bojni red!« sikne Herbart. »	Naši	so,« motri v daljo gospod Zadrski.»Zdi se mi	A
»Zdi se mi, da vidim perjanike.« »	Naši,	naši,« pritrdi stotnik Hrastovec.»Graničarji	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani