naši (801-900)

odgovoril mu je, »zares, mi Weicharde, zavezani ste	naši	Karnioliji, temu karneolu med deželami, posvetiti	A
očetnjavi svoji, tako ste vi kranjski plemiči dolžni	naši	domovini darovati vse moči, vse misli svojega	A
leber baro, tu je bojišče, kjer naj bi plemiči	naši	slavili svoje premage.Tu je polje, kjer se koplje	A
obrnil k vladiki - »to je naša mladina, to so	naši	prihodnji stanovi! Deo gratias!Bogu bodi hvala	A
vam priklanjam, visoki gospodje in prihodnji	naši	stanovi!« Janez Plevec se je res globoko	A
gospod, in vse se ga je balo. Bil je pravičen in	naši	sveti veri s celo dušo vdan.Tedaj je razsejala	A
milost, bode še nekaj desetletij glavaril v	naši	Karnioliji!Če pa vprašate po njegovem očetu	A
zljubilo, tako je hotel moriti in požigati po	naši	granici.Težko smo jih obrzdali te Uskoke, in	A
Volk Engelbreht največji bedak in da oni visoki	naši	deželni stanovi, ki so za nas pravi dar božji	A
Viljema - pa z rdečim atlasom. Z rdečo barvo	naši	visoki stanovi niso štedili, kakor pričuje ta	A
dasi je jezdil po stezah, ki so bile tedaj v	naši	Ljubljani še mnogo slabejše, nego so danes,	A
turjaških, da se bodemo opoludne najedli mi in	naši	konji. In če ne, bodemo lakot trpeli!	A
morda sedaj že nikdo več slovenski v slovenski	naši	deželi! Cesar je v židani volji dokončal	A
bratranec Ernest. Bil je jako dobre volje v	naši	družbi in popustil je počasi pijančevanje tam	A
gospod Bogomir? Naj je človek najbolj omikan na	naši	zemlji, naj se še tako hvalisa z duševnimi svojimi	A
je, da tisti večni ogenj, ki divja v osrčju	naši	zemlji, pojema vedno bolj in bolj.Nekdaj pa	A
lukovški markí Poza! Z obrazom, kakor ga imajo	naši	rovtarji, in s tankimi nožicami, ki pa že prav	A
pregreha zgodovinskih časov. Niso jih poznali	naši	apostoli, niti učenci in nasledniki njihovi	A
da ti povem resnico, zapravljeno je vse. Če	naši	dolžniki danes hoté, spodé me lahko izpod strehe	A
Lesovéj, posegli ste (in upam, da nevede!) po	naši	zemlji, katero braniti je sveta moja dolžnost	A
nebo!« odgovori Krušič. »In tisti sinek je v	naši	družbi danes, ha, ha!« »Taka je in čast mi je	A
srca! In kakor megle po nebu se spreminjajo	naši	občutki.Ljubezen se ne da izsiliti!«	A
Mislila sem sicer, da govorite o mladi hišni	naši.	Pametna, dobro vzgojena deklica je in časih sem	A
kar mislimo, polovično, površno. Tudi značaji	naši	se ne morejo razviti, tudi ti so polovični.	A
kjer se reka skrije v dolino, postavili so	naši	predniki graščini podobno poslopje.Od nekdaj	A
delala skrbi, popihala sva jo tu sèm. (Vso čast	naši	grofinji!Ali v zakonu, gospôda, imela je svoje	A
človek, dober človek! Ali strast in ženska sta	naši	večni pogubi!Sedaj pa pijmo, gospodje!	A
Poglejva še,« je dejal ječar, »kako stanujejo	naši	škofje!Se vsaj oddahneš, ker vem, da ti dela	A
ilnato plast. Na svet sem prišel v časih, ko v	naši	dolini od Žirov do Šefertna nikdo ni čital knjige	A
pripomnil, da je kletev pregrešna in prepovedana po	naši	sveti katoliški veri.Ošabno me je pogledal in	A
Lukež se je odrezal: »Kaj čenčaš? V	naši	dolini ve vsak, da sva bila s Polikarpom v nemški	A
Hiša, dasi lesena, je bila dosti višja od hiš v	naši	dolini.Pri vstopu ti ni bilo treba upogibati	A
Tako so splavali,« je govorila Pasaverica, »	naši	upi po vodi. Ostali smo berači in drugega upanja	A
vašega škofa! Ej, loške smojke, še so na svetu	naši	deželni stanovi, še je tu nemški Gradec in tudi	A
mestnih vratih tja, od koder si prišel. Kako naj	naši	gospodje škofje, kako naj mi, ki smo njihovi	A
kakor jih razprostirajo pri blagoslovu tudi	naši	duhovniki. Ker je bilo v sobi še čisto svetlo	A
zmedlo, da je postal ošaben, bolj kot so ošabni	naši	graščaki. Pri njegovem vstopu smo se vsi dvignili	A
Frueberger. Protipisar je čital iz pisma: »V	naši	trdnjavi je živel tudi neki lajtnant Fink von	A
jeziku. Ni še minilo leto, pa je že gostolela v	naši	govorici ‒ najprej težko, okorno in z vmešavanjem	A
drugega ustvarjena, in dolinske gospodinje pri	naši	mizi so šepetale, da tak par še ni plesal pri	A
Žirov do Loke cela dolina vedela in govorila o	naši	sramoti.A močno sva bila ogoljufana: hodilo	A
čas zanjo. Nato je pogledala po vodi proti	naši	dolini.Gledala je tja precej časa, da smo videli	A
naprej po dolini in voda je močno šumela na	naši	levici. Dekle se je naslonilo na Jurija.	A
samo še streha iz vršine. Na njej pa so čepeli	naši	nesrečni znanci ter pričakovali, da jih bo zdaj	A
ste položili v zemljo, ali njih duh je ostal v	naši	sredi.Bili so nekateri med njimi, ki so še gledali	A
hoteli pijani biriči. . / . / stran 36 . / In	naši	bratje, ali bodo oteti?Pravim vam, da ne in	A
je minila že davno. Tiste dni, ko je bila v	naši	fari Zalesnikova Reza najgorša izmed vseh deklet	A
Tako je bil v praznik svetih apostolov ostal v	naši	hiši in prav težko je že čakal, da bi mu bil	A
po vidu pa je nisem niti poznal. Slula je po	naši	dolini, da je posebno močna, tako da se ne boji	A
Gospod predavatelj,« je začel Gobček, »kaj je v	naši	beli vasici tako prelestnega, da smo vsi tako	A
»Vaši.« »Kaj tebi mar	naši	tlačani?« »Župan sem jim in smilijo se mi, siromaki	A
široko posmehnil: »In še eno ti povem, Trlep: Po	naši	volji se bo v Stični zidal samostan.Menihi so	A
pristrigel!« se je Henrik ustil. »Dan, dva v	naši	podzemni temnici ob trdem postu ‒ pa bi se mu	A
Morda je bilo res, morda to ni bilo res.	Naši	so jo vzeli pod streho in ji veleli, naj nam	A
Dolgo nismo nič več slišali o njej. Kar so ti	naši	pastirji zagnali jok in stok, češ, da jim strašna	A
prav za prav reči moral. »Pa še to prosijo	naši	gospodje, da bi jim za to noč bili gostje vi	A
je obcestna stražnica, ki so ji gospodarji	naši	gospodje; prostora je dosti za nas vse.Zakaj	A
Bogom!« »O, tudi taka nečista živina so ti	naši	ustanovitelji!« je pater Herand hropel v sveti	A
vzela, seveda,« je opat proseče govoril. »In	naši	živini bi lepo gospodarila, da bi vsi drugi	A
Druga je, da se prav pri Živki ne bom odpovedal	naši	stari pravici; in tretja, da se nikdar več ne	A
»Podi vas nihče ne. Seveda, šli boste, ker	naši	niste.« »Tihota hoste in mirnosti med vami sta	A
tal, poka kar vpričo in se drobi.« »Kaj pa	naši	tlačani, ali vam pridno pomagajo, kakor sem	A
velika krdela Ogra motajo ob meji in da se bodo	naši	zdaj zdaj spopadli z njimi. In tu skoraj ni	A
otročnici!« je Ostrovrhar obetal. »Sonca na tejle	naši	krtini nikoli ne manjka in zrak je tudi čist	A
ves njih val je na vso silo pljusknil naprej.	Naši	so nastavili sulice, Ogri niso mogli dalje.	A
Ogrov že ni več bilo tostran Drave. Nekaj so jih	naši	pobili, še več pa jih je ušlo čez vodo. Zmaga	A
prav: pripraviti se moramo.« »Da, cesar je v	naši	deželi že razgnal kartuzijane v Bistri, klarise	A
poslali glas, da se nam je pritožiti le pri	naši	gosposki.Razsoja naj nam torej tisti, katerega	A
Francè je v zadregi molčal. »Nemara misliš, da	naši	hiši ni nič do časti in dobrega imena?«	A
kupovati pravice pri novomeškem glavarju, če bi	naši	menihi še imeli staro moč.« Trlep je	A
da ju zalezujete kakor razbojnike? In v moji,	naši	hiši?« »Pojdimo, Trlepova, da vama iztrkam	A
kje zdaj sta. »In to se primeri gostoma v	naši	hiši!« Matevžek je obstal kakor bi ga	A
se ne bo več godila krivica meni in drugim v	naši	gospoščini in da se bodo prav do kraja izpolnjevale	A
Kaj nič ne vesta? Po	naši	in stiški gospoščini se zbira črna vojska, da	A
nate in te odere še na meh!« »Da, hvaležnosti	naši	tlačani ne poznajo nobene,« je še drug pater	A
Nikjer na svetu nisem slišal peti, kakor zapojo	naši	fantje, ko gredo k dekletom v vas.« Tako premišlja	A
je vprašal: »Ali bi hotela za deklo priti k	naši	hiši?« »Bi, rada,« se je nasmehnila.	A
čudež.« »Čudeži se ne godijo več, vsaj ne po	naši	potrebi.« »V cerkvi nam pripovedujete, da se	A
tožil: »Po vsej deželi je huda stiska za živež.	Naši	tlačani stradajo, da je joj.Pater Fortunat,	A
pokleknil ob hišni prag in ga poljubil. »Jaz in vsi	naši	smo te obrusili!« »Oh, zdaj je proč ‒ nikoli	A
nas je poslal na prežo. Nesreča bo manjša, če	naši	zvedó zadosti kmalu, da Turki gredó.« Ko so	A
Samo Bošnjaka moram še nekoliko obtesati po	naši	veri, preden ga priklenem k tisti uršasti Urši	A
kasneje ‒ ali nikoli ne. Prej manj bi je bilo pri	naši	hiši, če bi se vam umaknil od sklede.« »Govoriš	A
pa tepena, pobita.« »Zmagamo, pravica je na	naši	strani.« »Je, res je, na strani gosposke je	A
vojščakov, to je moj svet.« »In v cerkvah po	naši	gospoščini in soseščini oznaniti, da se izobči	A
posadiš za mizo, je precej s parklji na mizi.« »	Naši	tlačani so dobri, prav nič se nam jih ni bati	A
opravljala. »Siromaki so, pomagajmo jim, še bolj bodo	naši	potlej.« »Kdo ve?	A
Kaj neki mislijo?« se je Štepič ustrašil. »V	naši	gospoščini ne bo uporov,« je Trlep rekel. »Zakaj	A
prosil, »tebe radi slušajo vsi.« »A nekaj tudi	naši	tlačani napletajo,« je Radoha skrbelo. »Prav	A
bi imela ob potrebi.« . / . / stran 241 . / »	Naši	cerkvi je treba novih prtov, vsaj toliko tudi	A
cerkev ‒ le poglejte, kako se ji oči že svetijo,	naši	lepi, sladki nevesti!« je še nevestin drug pribelil	A
spoštujejo, bi bilo to pač meni težko, ko bi ljudje o	naši	hiši kaj nerodnega govorili. Prosim te, da Svetina	A
enkrat in nadaljeval, »sta više gori še dve	naši	bobrišči.Pa samo za meso in kožuhovino.	A
predobro je poznal bojni krik Turovcev. »Ne,	naši	niso.Za trdno vem,« je spregovorila Roža in	A
oče Brkati Som.« »Vseeno,« je pihal Karp, »v	naši	vodi in na našem ledu nimaš nič opraviti.«	A
tudi prihodnje stvari. Vseh moških nas plove na	naši	čudežni ladji Argo petdeset, po vaše petkrat	A
Samo tako. Če morebiti spet kdaj	naši	ljudje priplovejo tod mimo, da se bodo lahko	A
»Ne bojim se pa ne. Na	naši	strani je več bojevnikov, kakor pa jih premore	A
kakor mi govorimo, le malo bolj zavija kakor	naši	Poljci doli.Ne zavija pa tako, kakor sem slišal	A
Blaž Mozol vé, ki je moj prijatelj in tudi že v	naši	družbi.« »Ti tudi?« strmeč vpraša Bojec.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani