Strah je bil namreč substanca naše skupnosti ves čas, od konca prve svetovne vojske, od tistih dni, ko so knjige s polic naših knjižnic stresli pred Verdijev spomenik in se radovali zubljev, ki so jih požirali. In potem je bil strah naš vsakdanji kruh, ko so postajali pogorišča naši odri v predmestjih, ko je fašist streljal celo na slovenskega pridigarja v templju ob Kanalu, ko je vaški jetični učitelj s svojo slino kaznoval ustnice dekletca, ki se je predrznilo spregovoriti v rodnem jeziku. Ali ni bil ob vsej tej preteklosti zakasnel vznik prijateljske besede v krematorijskem svetu?