naši (701-800)

»Zdi se mi, da vidim perjanike.« »Naši,	naši,	« pritrdi stotnik Hrastovec.»Graničarji so.«	A
Rafaela je vneto in glasno zategnila: »... in ob	naši	smrtni uri. Amen.« Anica je molila naprej, a	A
»Grem!« »Da bo vedela, povej ji no, povej	naši	Anici, naj le tebi napravi srajce.Tebi jih bo	A
je rekel z »rogmi«, katere nosi, kar vemo po	naši	pameti in veri, samo zloba.Streznila jo je stoprav	A
huda tašča plaši, taki so ti svèti	naši:	Bi li z vinom ti napila,	A
»Videl sem jo. Pri	naši	mladi je sedela in v tvoji postelji je spala	A
Kaj le ima toliko opraviti ta gosposki fant po	naši	dolini!« je mrmral ključar Bogataj nejevoljno	A
mnogo trpel in se hudo pokori ... »Zdaj in ob	naši	smrtni uri, Amen!« so odmolili možje. Pokrižali	A
dolžnost, Tolminski je niso. Zato boš kosil pri	naši	mizi.Pojdimo!«	A
stran 158 . / »Kakšna vera pa je zdaj, da vsi	naši	moški lesene križce nosijo?« »Ježeš, naša dva	A
mi obuvalo in glas, ki se bijem za pomagači v	naši	pravdi.« Potem je menil: »Podgornika pa je žena	A
»Z vojaki smo se v Solkanu. Pa so	naši	bežali.« Za nekaj trenutkov je obšla čudna tesnoba	A
vedno dejala mama - in še kos sebi. Ko se bodo	naši	zobje zajedli v rumeno skorjo in belo sredico	A
funkcij, zato ni bilo nič čudnega, da so si v	naši	kuhinji kar naprej podajali kljuko različni	A
in pri tem dajal za zgled domače golobe. Na	naši	podstrehi in tudi v golobnjakih ob dimniku smo	A
Videti je bilo, ko da bi zibaje se šla proti	naši	hiši majhna bela kokoš, in sicer z največjo	A
tam, kjer mu je bilo podarjeno življenje.	NAŠI	ZAJČKI NIČ NE GOVORIJO Na kmetiji je	A
nam je jemalo veliko časa, a se nismo dali.	Naši	so bili sobotni popoldnevi in cele nedelje,	A
ducat drugih življenj. Eno so nam podarili	naši	zajčki... V zabojih pred hlevom smo imeli	A
zelo moti nezgovornost naših zajcev. »Hm,	naši	zajčki res nič ne govorijo...« Ustavil	A
osedovemu Francetu. »Govoriti znajo le mestni zajci,	naši	pa ne...« »Ne bodi neumen!« ga je ustavil	A
»Bo že tako prav.	Naši	so vendar pametnejši...« Občinstvo je	A
Občinstvo je bilo navdušeno. Seveda,	naši	so pametni, mestni pa nimajo pojma o govorjenju	A
krepkih za ušesa in ga do kraja ponižali. »Hura,	naši	zajci!« je vpilo občinstvo.»Fuj, mestni!	A
spregovoril niti besedice, vem, da ni res, da	naši	zajčki ne znajo govoriti.Vsi znajo, le težko	A
TAT V MALINAH V	naši	hiši je bilo večkrat kakor na železniški postaji	A
bil v vseh mogočih odborih in komisijah, na	naši	zemlji pa so kmetijski strokovnjaki delali svoje	A
Brž se zapodi za nami na delo. Malinovec bo v	naši	hiši kmalu tekel v potokih...« Tudi vse	A
drugim psom, kako nenavadnega sladokusca imamo v	naši	hiši.Zaradi njegovega ugleda na vasi...	A
je bil tudi naš vaški veseljak Johan. »Vsi	naši	pesniki in pisatelji so bili pijanci...« mi je	A
očeh. Brez njega ne bi bilo pravega pusta v	naši	vasi. Tedaj je bil s svojim pripovedovanjem	A
pogledom pa mi je dala vedeti, da je rada v	naši	hiši. Vsak večer je počakala mamo, da	A
mačka nekje tam visoko za tramom zapisuje vse o	naši	družini. Ker nisem hotel biti slabo zapisan	A
sva se počutila že bogataša, ko sva imela v	naši	kleti deset naročij leskovk za ogrodje.	A
Najlonsko. Nobeden v	naši	fari pri tvojih letih je še nima.Zraven pa bo	A
drug zraven drugega. Prišlo je na ušesa celo	naši	razredničarki Nevi. »Oba pred tablo	A
skrajnost se je spajala z drugo v istem stiku.	Naši	odnosi so bili polarizirani samo na zunaj, navznoter	A
bolj raste...« je nekoč rekla profesorica Ana v	naši	kuhinji.»Standard pa pomeni tudi to, da smo	A
Nitka, Dreta in Smola so bili doma tudi v	naši	vasi.Nitka je bil mož šivanke in sukanca s konca	A
Celo pozdravljali smo se tako, kakor so se	naši	trije veliki junaki: »Vreme je bomba	A
so peli fantje... Ne, niso peli fantje, ampak	naši	trije vaški patroni.Razločno sem jih slišal	A
»Tudi prav. Čeprav je v	naši	hiši četrti po vrsti, dobrih pevcev ni nikoli	A
tiste, ki so privekali pod Šmarno goro na svet v	naši	hiši pozneje, nas je bilo osem otrok.Osem otrok	A
knjig, po svoje pa so jih vseeno imeli radi. V	naši	hiši v Zavrhu je imela knjiga vedno častno mesto	A
polici v bogkovem kotu nad jedilno mizo. V	naši	hiši je bilo dela vedno čez glavo, saj smo imeli	A
da sem od tistega prvega srečanja s knjigo v	naši	hiši pogledoval s še večjim spoštovanjem tja	A
njo se dvigujeta Grmada in Šmarna gora, tik ob	naši	hiši pa se začenjajo gozdovi.Gozdovi, ki so	A
Pa je bil! Lahko pri	naši	Liski prisežem, da je bil!Ko sem šel z očetom	A
sulico v srce. Od tistega časa naprej sem bil v	naši	hiši v Zavrhu tujec.Vsi so me gledali nekam	A
družbi, najlepša povest, ki sem jo kdaj prebral o	naši	zgodovini. Mislil sem, da bo gospod	A
naravne ujme. Naključje je naneslo, da so šli	naši	pevci prav tedaj na romanje v Rim in so v cerkvi	A
prvi so bili na Triglavu, tudi na samem vrhu,	naši	pastirji in lovci!Triglav je že več stoletij	A
»No, pa povejte!« »	Naši	predniki so želeli cerkev postaviti sredi vasi	A
nam, kar sem čutil tudi po tem, da je bilo v	naši	fari od sedem do deset stalnih vodnikov, ki	A
ne bo nihče pravil! Gamsi so desetkrat bolj	naši	kot od mestnih škricev!«Tako se je razburil	A
tako lahko sami začutili, kdo je gospodar na	naši	zemlji!« je pisalo v spremnem pismu.	A
smo, kolikor smo mogli. Tudi vreme je bilo na	naši	strani.Točno ob stoletnici prvega Vodnikovega	A
samo nesmiselno ovadbo, drugače pa je bil na	naši	strani. In tako sem od tistega časa	A
in ob vznožju Triglava, vse so tvoja slava!«	Naši	ljudje so včasih rekli:Gorje hiši, kjer ne poznajo	A
so veliko hodili po hribih in so bili nasploh	naši	dragi gostje vsepovsod.Videlo se je, da imajo	A
Iz Kota ali čez Prag? Obe so naredili	naši	ljudje, že pred stoletji so tod hodili pastirji	A
možak. »Ali veste, gospod škof, da so šli vsi	naši	najbolj postavni fantje in dekleta na Dunaj	A
ne zamerite mi, a vam moram povedati. Glejte,	naši	fantje so pridni fantje. Vstajajo ob petih,	A
verzi: »Vsako jutro v zarji novi	naši	zažare vrhovi, čakajo, kdaj prideš	A
slabo poznaš zgodovino! Kje so časi, ko so še	naši	papeži imeli svoj sedež v Rimu!« »In kje stolujejo	A
tisoč, v Afriko, in od tedaj stolujejo papeži	naši	v starodavnem Timbuktu!« »Hvala ti za pojasnilo	A
kateri je tukaj v ozidju pri vratih?« »To so	naši	triariji!« odgovori mi ponosno.»Pravo jedro	A
triariji!« odgovori mi ponosno. »Pravo jedro so	naši	posadki in papeževi vojski sploh!Imenujejo se	A
sicer iz stare navade, ukoreninjene v zgodovini	naši.	Torej pijva!«	A
nevarnost, katera preti po tem tujcu sveti veri	naši	in nesrečnemu mestu našemu!Kurirji, naprej!	A
Prav si videl! Kako naj bi se drugače živili	naši	bratje redarji?To je ravno modrost v modrosti	A
in kako je s palicami na belih listkih?« »Da	naši	dušni pastirji grešé, dasi malokdaj, o tem ni	A
skozi okna ali pohajkovati po ulicah. Policiji	naši	pade v pest, kogar zasačijo redarji pri oknu	A
vsi zakoni sveta izvirali od hudiča. Sodniki	naši	opirajo svoje sodbe zgolj na svoje knjige, bodisi	A
»Nikakor ne. Zlasti so nam sodniki	naši	župniki.Kadar župnik neče soditi, ali kadar	A
Hudičevi služabniki so bili zdravniki, in v	naši	starodavni Emoni so leta 2930 na trgu pred škofijsko	A
nam po Bogu. Poslušaj in odpri dušo besedi	naši!	« »Duša moja je kakor njiva, in zrno modre besede	A
»Razodeni ga in ne prikrivaj ga žejni duši	naši!	« »Ne morem, ne smem!«	A
po cesti, ki je nekdaj vodila proti imenitni	naši	Kurji vasi. Kakor sem se prepričal pozneje,	A
Kako naj umejem to?« vprašam svojega slugo. »V	naši	državi,« odgovori mi, »urejeno je vse izborno	A
mest, kjer bi se greševalo tako malo kakor v	naši	Emom!« Nato odrineva na ženski oddelek.	A
prebivalstvu ne bo odšla. Vtisom smešnosti so	naši	pogorci jako dostopni! Končno je Meta	A
pevke, sem bil trdno prepričan, da prebiva v	naši	sredi Bog in da bo njegova mati zdaj in zdaj	A
tretjini prebivalstva še nikdar ni bilo na Blegošu.	Naši	kmetje hodijo pač le tja, kamor jih vodi delo	A
kjer je izginil v zelenem logu. »Ravno po	naši	pšenici ti primezgá vsak dan ta hudir!« »Tam	A
ste pošten človek in ste zvesti ostali sveti	naši	katoliški veri!« »Zahvaljujem se vam, gospod	A
preklicala vse, kar je kdaj verovala proti sveti	naši	katoliški cerkvi.Jaz, Jošt Tolmajnar, sem se	A
zelo imponirala. Da bi ta vojaška sila danes v	naši	»Zvezdi« nastopila, bi se ji najbrže vse smejalo	A
toliko ženske lepote v deželi, kakor bi je želeli	naši	kongresniki, priznavam pa vendar, da je v tej	A
katerih se Ti ravnaš. Morda mi kaj pomorejo, ker	naši	zdravniki so osli ‒ odpusti mi nespodobno to	A
To se pravi, sedaj se spogledujejo še samo	naši	ljudje; pa Bog vedi, koliko časa ostane to pohujšanje	A
jih poprej nisem poznal, katerih še dandanes v	naši	Rusiji nihče ne pozna, niti učenjak pri knjigi	A
da se rodi tak svetnik v drugi deželi nego v	naši	sončnati materi Italiji, katera je dala največ	A
mnenja, dasi tega ne bo hotel priznati!« »Na	naši	Molly,« je odgovoril knez porogljivo, »je izgubljen	A
pravijo, da vse ve, kar se je pripetilo nekdaj v	naši	deželi.In sedaj čujte, kaj mi je ta možiček	A
vprašal Kastelic. »Mislili smo, da iščeš pomoči v	naši	tolažbi?« Andrej se je zasmejal: »Tvoje pomoči	A
hrvaško stran, nego na stran proti Dunaju, kjer se	naši	učenjaki tako dobro počutijo v nemški svoji	A
To je revščina, da Bog pomagaj! Da bi pa nas	naši	škofje rešili, v to pa niti Metelko ne veruje	A
ko sta skoraj pet mesecev bivali v Ljubljani.	Naši	blagoslovi so ju spremljali!Pred odhodom je	A
velja?« je vprašal obristvahtmajster počasi. »	Naši	aristokraciji,« je odgovoril Gerson.»Ta jih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani