nova beseda iz Slovenije

naši (701-800)


»Zdi se mi, da vidim perjanike.« »Naši,      naši,     « pritrdi stotnik Hrastovec.»Graničarji so.«  A
Rafaela je vneto in glasno zategnila: »... in ob      naši      smrtni uri. Amen.« Anica je molila naprej, a  A
»Grem!« »Da bo vedela, povej ji no, povej      naši      Anici, naj le tebi napravi srajce.Tebi jih bo  A
je rekel z »rogmi«, katere nosi, kar vemo po      naši      pameti in veri, samo zloba.Streznila jo je stoprav  A
huda tašča plaši, taki so ti svèti      naši:      Bi li z vinom ti napila,   A
»Videl sem jo. Pri      naši      mladi je sedela in v tvoji postelji je spala  A
Kaj le ima toliko opraviti ta gosposki fant po      naši      dolini!« je mrmral ključar Bogataj nejevoljno  A
mnogo trpel in se hudo pokori ... »Zdaj in ob      naši      smrtni uri, Amen!« so odmolili možje. Pokrižali  A
dolžnost, Tolminski je niso. Zato boš kosil pri      naši      mizi.Pojdimo!«   A
stran 158 . / »Kakšna vera pa je zdaj, da vsi      naši      moški lesene križce nosijo?« »Ježeš, naša dva  A
mi obuvalo in glas, ki se bijem za pomagači v      naši      pravdi.« Potem je menil: »Podgornika pa je žena  A
»Z vojaki smo se v Solkanu. Pa so      naši      bežali.« Za nekaj trenutkov je obšla čudna tesnoba  A
vedno dejala mama - in še kos sebi. Ko se bodo      naši      zobje zajedli v rumeno skorjo in belo sredico  A
funkcij, zato ni bilo nič čudnega, da so si v      naši      kuhinji kar naprej podajali kljuko različni  A
in pri tem dajal za zgled domače golobe. Na      naši      podstrehi in tudi v golobnjakih ob dimniku smo  A
Videti je bilo, ko da bi zibaje se šla proti      naši      hiši majhna bela kokoš, in sicer z največjo  A
tam, kjer mu je bilo podarjeno življenje.      NAŠI      ZAJČKI NIČ NE GOVORIJO Na kmetiji je  A
nam je jemalo veliko časa, a se nismo dali.      Naši      so bili sobotni popoldnevi in cele nedelje,  A
ducat drugih življenj. Eno so nam podarili      naši      zajčki... V zabojih pred hlevom smo imeli  A
zelo moti nezgovornost naših zajcev. »Hm,      naši      zajčki res nič ne govorijo...« Ustavil  A
osedovemu Francetu. »Govoriti znajo le mestni zajci,      naši      pa ne...« »Ne bodi neumen!« ga je ustavil  A
»Bo že tako prav.      Naši      so vendar pametnejši...« Občinstvo je  A
Občinstvo je bilo navdušeno. Seveda,      naši      so pametni, mestni pa nimajo pojma o govorjenju  A
krepkih za ušesa in ga do kraja ponižali. »Hura,      naši      zajci!« je vpilo občinstvo.»Fuj, mestni!  A
spregovoril niti besedice, vem, da ni res, da      naši      zajčki ne znajo govoriti.Vsi znajo, le težko  A
TAT V MALINAH V      naši      hiši je bilo večkrat kakor na železniški postaji  A
bil v vseh mogočih odborih in komisijah, na      naši      zemlji pa so kmetijski strokovnjaki delali svoje  A
Brž se zapodi za nami na delo. Malinovec bo v      naši      hiši kmalu tekel v potokih...« Tudi vse  A
drugim psom, kako nenavadnega sladokusca imamo v      naši      hiši.Zaradi njegovega ugleda na vasi...   A
je bil tudi naš vaški veseljak Johan. »Vsi      naši      pesniki in pisatelji so bili pijanci...« mi je  A
očeh. Brez njega ne bi bilo pravega pusta v      naši      vasi. Tedaj je bil s svojim pripovedovanjem  A
pogledom pa mi je dala vedeti, da je rada v      naši      hiši. Vsak večer je počakala mamo, da  A
mačka nekje tam visoko za tramom zapisuje vse o      naši      družini. Ker nisem hotel biti slabo zapisan  A
sva se počutila že bogataša, ko sva imela v      naši      kleti deset naročij leskovk za ogrodje.   A
Najlonsko. Nobeden v      naši      fari pri tvojih letih je še nima.Zraven pa bo  A
drug zraven drugega. Prišlo je na ušesa celo      naši      razredničarki Nevi. »Oba pred tablo  A
skrajnost se je spajala z drugo v istem stiku.      Naši      odnosi so bili polarizirani samo na zunaj, navznoter  A
bolj raste...« je nekoč rekla profesorica Ana v      naši      kuhinji.»Standard pa pomeni tudi to, da smo  A
Nitka, Dreta in Smola so bili doma tudi v      naši      vasi.Nitka je bil mož šivanke in sukanca s konca  A
Celo pozdravljali smo se tako, kakor so se      naši      trije veliki junaki: »Vreme je bomba  A
so peli fantje... Ne, niso peli fantje, ampak      naši      trije vaški patroni.Razločno sem jih slišal  A
»Tudi prav. Čeprav je v      naši      hiši četrti po vrsti, dobrih pevcev ni nikoli  A
tiste, ki so privekali pod Šmarno goro na svet v      naši      hiši pozneje, nas je bilo osem otrok.Osem otrok  A
knjig, po svoje pa so jih vseeno imeli radi. V      naši      hiši v Zavrhu je imela knjiga vedno častno mesto  A
polici v bogkovem kotu nad jedilno mizo. V      naši      hiši je bilo dela vedno čez glavo, saj smo imeli  A
da sem od tistega prvega srečanja s knjigo v      naši      hiši pogledoval s še večjim spoštovanjem tja  A
njo se dvigujeta Grmada in Šmarna gora, tik ob      naši      hiši pa se začenjajo gozdovi.Gozdovi, ki so  A
Pa je bil! Lahko pri      naši      Liski prisežem, da je bil!Ko sem šel z očetom  A
sulico v srce. Od tistega časa naprej sem bil v      naši      hiši v Zavrhu tujec.Vsi so me gledali nekam  A
družbi, najlepša povest, ki sem jo kdaj prebral o      naši      zgodovini. Mislil sem, da bo gospod  A
naravne ujme. Naključje je naneslo, da so šli      naši      pevci prav tedaj na romanje v Rim in so v cerkvi  A
prvi so bili na Triglavu, tudi na samem vrhu,      naši      pastirji in lovci!Triglav je že več stoletij  A
»No, pa povejte!« »     Naši      predniki so želeli cerkev postaviti sredi vasi  A
nam, kar sem čutil tudi po tem, da je bilo v      naši      fari od sedem do deset stalnih vodnikov, ki  A
ne bo nihče pravil! Gamsi so desetkrat bolj      naši      kot od mestnih škricev!«Tako se je razburil  A
tako lahko sami začutili, kdo je gospodar na      naši      zemlji!« je pisalo v spremnem pismu.   A
smo, kolikor smo mogli. Tudi vreme je bilo na      naši      strani.Točno ob stoletnici prvega Vodnikovega  A
samo nesmiselno ovadbo, drugače pa je bil na      naši      strani. In tako sem od tistega časa  A
in ob vznožju Triglava, vse so tvoja slava!«      Naši      ljudje so včasih rekli:Gorje hiši, kjer ne poznajo  A
so veliko hodili po hribih in so bili nasploh      naši      dragi gostje vsepovsod.Videlo se je, da imajo  A
Iz Kota ali čez Prag? Obe so naredili      naši      ljudje, že pred stoletji so tod hodili pastirji  A
možak. »Ali veste, gospod škof, da so šli vsi      naši      najbolj postavni fantje in dekleta na Dunaj  A
ne zamerite mi, a vam moram povedati. Glejte,      naši      fantje so pridni fantje. Vstajajo ob petih,  A
verzi: »Vsako jutro v zarji novi      naši      zažare vrhovi, čakajo, kdaj prideš  A
slabo poznaš zgodovino! Kje so časi, ko so še      naši      papeži imeli svoj sedež v Rimu!« »In kje stolujejo  A
tisoč, v Afriko, in od tedaj stolujejo papeži      naši      v starodavnem Timbuktu!« »Hvala ti za pojasnilo  A
kateri je tukaj v ozidju pri vratih?« »To so      naši      triariji!« odgovori mi ponosno.»Pravo jedro  A
triariji!« odgovori mi ponosno. »Pravo jedro so      naši      posadki in papeževi vojski sploh!Imenujejo se  A
sicer iz stare navade, ukoreninjene v zgodovini      naši.     Torej pijva!«   A
nevarnost, katera preti po tem tujcu sveti veri      naši      in nesrečnemu mestu našemu!Kurirji, naprej!  A
Prav si videl! Kako naj bi se drugače živili      naši      bratje redarji?To je ravno modrost v modrosti  A
in kako je s palicami na belih listkih?« »Da      naši      dušni pastirji grešé, dasi malokdaj, o tem ni  A
skozi okna ali pohajkovati po ulicah. Policiji      naši      pade v pest, kogar zasačijo redarji pri oknu  A
vsi zakoni sveta izvirali od hudiča. Sodniki      naši      opirajo svoje sodbe zgolj na svoje knjige, bodisi  A
»Nikakor ne. Zlasti so nam sodniki      naši      župniki.Kadar župnik neče soditi, ali kadar  A
Hudičevi služabniki so bili zdravniki, in v      naši      starodavni Emoni so leta 2930 na trgu pred škofijsko  A
nam po Bogu. Poslušaj in odpri dušo besedi      naši!     « »Duša moja je kakor njiva, in zrno modre besede  A
»Razodeni ga in ne prikrivaj ga žejni duši      naši!     « »Ne morem, ne smem!«   A
po cesti, ki je nekdaj vodila proti imenitni      naši      Kurji vasi. Kakor sem se prepričal pozneje,  A
Kako naj umejem to?« vprašam svojega slugo. »V      naši      državi,« odgovori mi, »urejeno je vse izborno  A
mest, kjer bi se greševalo tako malo kakor v      naši      Emom!« Nato odrineva na ženski oddelek.  A
prebivalstvu ne bo odšla. Vtisom smešnosti so      naši      pogorci jako dostopni! Končno je Meta  A
pevke, sem bil trdno prepričan, da prebiva v      naši      sredi Bog in da bo njegova mati zdaj in zdaj  A
tretjini prebivalstva še nikdar ni bilo na Blegošu.      Naši      kmetje hodijo pač le tja, kamor jih vodi delo  A
kjer je izginil v zelenem logu. »Ravno po      naši      pšenici ti primezgá vsak dan ta hudir!« »Tam  A
ste pošten človek in ste zvesti ostali sveti      naši      katoliški veri!« »Zahvaljujem se vam, gospod  A
preklicala vse, kar je kdaj verovala proti sveti      naši      katoliški cerkvi.Jaz, Jošt Tolmajnar, sem se  A
zelo imponirala. Da bi ta vojaška sila danes v      naši      »Zvezdi« nastopila, bi se ji najbrže vse smejalo  A
toliko ženske lepote v deželi, kakor bi je želeli      naši      kongresniki, priznavam pa vendar, da je v tej  A
katerih se Ti ravnaš. Morda mi kaj pomorejo, ker      naši      zdravniki so osli ‒ odpusti mi nespodobno to  A
To se pravi, sedaj se spogledujejo še samo      naši      ljudje; pa Bog vedi, koliko časa ostane to pohujšanje  A
jih poprej nisem poznal, katerih še dandanes v      naši      Rusiji nihče ne pozna, niti učenjak pri knjigi  A
da se rodi tak svetnik v drugi deželi nego v      naši      sončnati materi Italiji, katera je dala največ  A
mnenja, dasi tega ne bo hotel priznati!« »Na      naši      Molly,« je odgovoril knez porogljivo, »je izgubljen  A
pravijo, da vse ve, kar se je pripetilo nekdaj v      naši      deželi.In sedaj čujte, kaj mi je ta možiček  A
vprašal Kastelic. »Mislili smo, da iščeš pomoči v      naši      tolažbi?« Andrej se je zasmejal: »Tvoje pomoči  A
hrvaško stran, nego na stran proti Dunaju, kjer se      naši      učenjaki tako dobro počutijo v nemški svoji  A
To je revščina, da Bog pomagaj! Da bi pa nas      naši      škofje rešili, v to pa niti Metelko ne veruje  A
ko sta skoraj pet mesecev bivali v Ljubljani.      Naši      blagoslovi so ju spremljali!Pred odhodom je  A
velja?« je vprašal obristvahtmajster počasi. »     Naši      aristokraciji,« je odgovoril Gerson.»Ta jih  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA