naš (601-700)

čebulo in česen, a za takšnega gospoda, kakor je	naš	France, mora vedeti mnogo več. Najbrž ti pošlje	A
dobrega človeka, kakršen si ti, gospodar ti	naš	dobrotljivi, grem brezplačno do debelega morja	A
ti ga najdeš. Prijatelj, nihče ni navezan na	naš	tabor.Komur ne ugaja tukaj, naj mi odpove in	A
so nam prinesli ogromno kopo novih zakonov, a	naš	trpinčeni narod se je prepričal, da je tem več	A
« je sladko se smejoč vščipnil pl. Merks. »	Naš	gospod inženir plava s svojim prijateljem kaludjerom	A
nezadovoljnežev in upornikov in kjer le more, izpodbija	naš	ugled in našo idejo.Vse to je posnel Hvalibogovski	A
kornemu poveljništvu toliko nakavkljali na papir.	Naš	kancelijski poslovni red nam veleva, da morajo	A
odvedem. Gotovo že veste, da je pobegnil Jovica,	naš	veliki trpin.Še tisti dan, ko je uskočil, je	A
puške, ki mu jih je bila izročila oblast. »	Naš	koc je potegnil z vašega konja, gospod inženir	A
zaslišalo zamolklo moledovanje s skale. »Pridite v	naš	tabor, sokoli, da vas nasitimo!« je zaklical	A
stran 786 . / Lačne nasitite! ‒ nam je ukazal	naš	Zveličar.« Tedaj se je razburil general.	A
gospodina Franja in ga spoznal. »Kako si, dobri	naš	gospodine Franjo?« je zaklical z umiljenim glasom	A
je zdel najprimernejši. »Večji nego Allah je	naš	pravoslavni Bog«!« je kakor izpod škafa zadonelo	A
smo se o politiki, o slovanstvu: kdaj zazori	naš	dan, kdaj se utelesi naša stara pravda, in ali	A
treba toliko odpustiti in toliko spregledati. »	Naš	up je naša mladina,« je menil drug možak motnega	A
življenja, torej smo napeljali govorico tako, da je	naš	zgovorni tovariš pričel svojo povest.Evo je	A
»Le poslušajte! Tiste dni so v	naš	regiment vtaknili nekaj Madžarov, katere so	A
kam. Ko smo se bíli po Ogrskem, so nagnali v	naš	regiment laških ljudi, kakor poprej na Laško	A
sobi. Bal sem se, da ta sitna Vahulja zamori	naš	prijetno oživljeni pogovor in pomenek slično	A
sem ponavljal: kakšen izraz! Kdaj se pač masti	naš	borni narod, ki ima več masti na čevljih, kakor	A
Vi morate poskrbeti zanj, če še niste. To je	naš	up onstran groba.«Rekši je snela sliko s stene	A
Ne »Zagorski zvonovi«, ne »Mila lunica«, ne »	Naš	cesar in naš kralj«, ne »V nedeljo zgodaj«,	A
zvonovi«, ne »Mila lunica«, ne »Naš cesar in	naš	kralj«, ne »V nedeljo zgodaj«, nobena pesem	A
pešca sta z nasajenimi bodali in med njima ‒	naš	Peter.Opletaje in gugaje se je gazil debeli	A
položajih še nihče mislil ni. Bil je pa le	naš	dober poveljnik in mi slovenske duše smo se	A
vpliva pomirjevalno sama beseda. Tak je bil	naš	kapetan; izpregovoriti je bilo treba ž njim	A
prašnega, suhoparnega gradiva je bilo mnogo.	Naš	polk je dobil pred štiridesetimi leti, ko je	A
privoščil še za prihodnji večer. In delaven je bil	naš	nadporočnik.Vedno je kaj vizitiral: ali smo	A
novine in velike kozarce vode. Pri vojakih si je	naš	kapetan gibčnega in bistrega fanta izbral za	A
da zvoni poldne?« »Poldne?« se je začudil	naš	dragonec.»Morda pa še ni.	A
čim sladkosnedežem zbujajo potoke slin. Tudi	naš	dragonec se je vdal omami višje gastronomije	A
izprašujoč se: Kaj pa se je zopet zgodilo, da je	naš	samodržec tako nasajen name?Dolgo postajanje	A
veselost se je jela zopet vračati. Takšen je bil	naš	Damjan! »Piši torej, kakor misliš!	A
večerji je prišlo nenadoma povelje, da se naj	naš	polk odpravi na Kranjsko k vojaškim vajam.Nepopisna	A
vprašanje: Čemu vse to? Pet dni je trajal	naš	pohod in vseh pet dni nas je navdajalo isto	A
se je jel kriviti pod njim. Naposled se je	naš	škadron ustavil sredi slovenske vasi Črešnjevka	A
ponovila deklica, čudeč se. »Kaj veš, kje je	naš	Črni dol?« »Tam še nisem bila, slišala sem pa	A
In ti moraš okopavati!« »O ‒	naš	oče nikoli ne gredo v gostilno, razen kadar	A
menda brljavi. Meni je pismo trikrat prebral	naš	organist in tisto se ni tako začelo.Dragega	A
bilo ločiti od Črešnjevka. Nekega jutra je stal	naš	škadron pred vasjo v vrstah, pripravljen na	A
pozimskih mrazov. Vaščani se niso dosti zmenili za	naš	odhod.Najrajši bi bili z ajdovico kadili za	A
pol človeka, pol konja. Prijezdil je polk in	naš	škadron se je zlil vanj.Zadonela je trobenta	A
kako hitro jim je rastla iz gnoja: »Takšen je	naš	gnoj kaj smo rekli!Glejte, koliko se je cerkev	A
so bili zadovoljni vsi Butalci in so kimali: »	Naš	pridigar je svet mož, skozi cerkveni zid mu	A
industrijo. Me je bila usoda vrgla za par dni na	naš	jug, v mesto z belimi minareti, mrko kavo in	A
naj, koliko različnega zanimivega gradiva nudi	naš	jug zvedljivemu sodobniku. Pa sem bil poleg	A
gluhi dobi noči?« Pa se je ponižno oglasil	naš	Pero: »Jaz sem, Kata, ako Bog dá!« O krških	A
nadaljeval svoje pripovedovanje: »Prišel je	naš	dan, osvanila nam je zlata svoboda.Joj meni	A
dravskimi Poljanci, vsakikrat se ji pohvali: »	Naš	gospod so se zredili.«Drugega programa nima	A
tako ogromen zaklad časti v sebi, kakor ga ima	naš	mili narod. Na naši okrajni sodniji so n. pr	A
Nekoliko ponošeni dovtipi sicer in oguljeni za	naš	okus, ki smo jih čuli dan na dan, ali obtožencu	A
zaregljala, ko si segel po nož?« ‒ In se je	naš	dobri Groga v resnici razvnemal in ne le na	A
vse sta si rekla, le človek ne, in nazadnje je	naš	ded bleknil one nesrečne besede: »Čak′, da vile	A
mesecev do enega leta ali celo do petih let, kajti	naš	zakon je strog, čuden je pa tudi, ker besede	A
tega deda. Pa se je primerilo, da je bil dični	naš	predsednik baš ta dan nekam potrt, ne vem, ali	A
toliko iz ozirov na krepost in dostojnost ‒ saj	naš	fant ni tak ‒ ampak ker se boji, in to ne brez	A
osredotočijo na žalost. O slavnostnih prilikah nosi	naš	fant že hlače in se lahko reče, da jih nosi	A
bi z njimi, da nimamo vlaka! Pa ga imamo in	naš	fant jih prevaža: zamorca, ki je zasejal roki	A
Sam Bog ve, kje je spet to ujela. Tudi	naš	fant je ljubeznivo sprejel novega bratca.Takoj	A
zibat in mu poleg prepeva: »Ajčka, tutajčka,	naš	fantek nagajčka. Marija zibala, je pela lepo	A
smejča: komaj ga človek pogleda, že se zareži,	naš	majceni dobrovoljček.Ta da bi bil kriv vojne	A
prijatelj! Ne eno, dve dobite, ker ste bili vedno	naš.	«Napisal je listek in mi ga dal.	A
prizadevanj. Siti ste! ‒ to je baš naše geslo,	naš	cilj.Kako me veseli!	A
za to stvar, pa za drugo. Pa si je izmislil	naš	šef in dal Šuftiju, da je povohal sumljive članke	A
pozornost od nesrečne pesmi. Že je Janvid,	naš	starejši, ponavljal in so se mu oči svetile	A
da je še daleč od konca. Skliče me Janvid,	naš	starejši: »Atek, Franek dela pesmi.« Jaz pokonci	A
k novim ciljem. Kako bi se vsepovsod dvignil	naš	ugled!Celo v inozemstvu!	A
poročil ‒ tudi te skrbi jo že preganjajo ‒ pa pove	naš	Lev, da se bo oženil z atkom, z mamico in z	A
zaželene nagrade. Glej ga ptiča, častihlepen je	naš	Franek! Ta plat njegovega značaja mi je bila	A
Če ne bi bilo zadržka! Ko se mi pa smili	naš	mali Lev, da bi mu takole nenadoma vzel dosedanje	A
Pa bodi mimogrede povedano, da se mi včasi ta	naš	mali dozdeva, kakor da ne verjame v Boga.Ne	A
Marko, ako poznaš Boga, kuri peč!« Marko je	naš	uradni sluga.Kar nas je bilo drugih na seji	A
Miklavžu pa se je zgodilo nekaj izrednega.	Naš	Lev, ki je star šest let, sedmega pol, je krenil	A
skratka, brez sleherne je gospodarske vrednosti.	Naš	Lev je dobro, nepokvarjeno dete in sem uverjen	A
še teden dni, in sem se nadejal, do tedaj bo	naš	Lev to neumnost pozabil. Toda je ni.	A
pravico, ki tudi niso drugačni in boljši, nego je	naš	mali.Le da si ne vtepajo v glavo baš kravjega	A
zvonec. Še to sva uganila z ženo: če bi bil	naš	Lev že dovolj pismen, gotovo bi izbruhnila sila	A
nebeškem svojem sijaju . / . / stran 63 . /	naš	skromni dom in je deca trepetala in molila in	A
Miklavževih daril, drugače bi bili skoprneli. Lev	naš	mali ni imel pogleda ne za gorke nogavice ne	A
gotovo v nagrado posebnih zaslug, ki jih ima	naš	Lev za izpreobračanje črnih zamorčkov: v blaženo	A
kraja omeniti med stroški! Zagledal je bil	naš	Lev zvonec, že ga je vzel v roke in je pričel	A
pa me hodi božat po licu in govori: »Saj si	naš	revež, kaj ne, da si?« in zraven šobi usta,	A
drugo napravim, tako, da bo za našo hišo in za	naš	kraj.Da se ne bodo izpregledovali nad tabo.	A
njen prilog. Ali ji ni dal pomeriti zavedni	naš	magistrat lično drateno suknjico, da jo varuje	A
predočevati, da ga je kupil, plačal in nastavil	naš	mestni magistrat, da ga moram torej navzlic	A
pravem pomenu besede ‒ in da nam je naposled	naš	debeli krčmar, ki je bil pač zavarovan za primer	A
dežele za naše kroke. Pa se pripeti, da izgubi	naš	krčmar nekega lepega dne neko pravdo.Saj ni	A
in iz kuhinje je smrdelo po loju, se je rodil	naš	novi pozdrav: »Na kveder!« Pisali smo namreč	A
stran 25 . / ljanski narodni dami, ki ju je	naš	krepki unisono pozdrav: »Na kved′r!« očitno	A
panoramah in torej tudi neke vrste kritik. No,	naš	»panoramar«, kakor mu pravimo, je lepo, brez	A
živega! Ali ravno ponašal se tudi ni z njim	naš	list! ‒Pa pride neko jutro v naše uredništvo	A
prišel zahvalit ploskajočemu občinstvu tudi	naš	vrli ljubimec C., nemara namesto zadržane šepetalke	A
bilo niti sanjalo o nji! Ob četrti uri izide	naš	list.Izvedel sem o nji šele ob peti uri v kavarni	A
Čebela?« smo vprašali. ‒Imenitna pridobitev za	naš	list.Na gledališče ga seveda ne moremo več puščati	A
Črtomir, smejoč se, z roko ‒ toliko že, kolikor	naš	»panoramar« o gledališču! LITERARNI VEČER	A
‒	Naš	vratar je še sedaj jezen nanj, ker mu je pri	A
izpraznil čašo in potem nadaljeval. »Ampak	naš	svetnik Robida, ta se mi je smilil!Moral si	A
imam, jih je zadnjič brat pozabil pri meni.	Naš	»stari«, namreč vodja našega sodišča, in pa	A
Ampak toliko vem, da se niso zedinili.	Naš	»stari« je potem napravil dolgo službeno poročilo	A
prišel doli k nam, si ogledal še okrajno sodišče.	Naš	sodnik predstojnik ...Le čakaj, da ne pozabim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani