V dežju in soncu pa se je gnoj bolj in bolj sesedal, dež ga je razcejal, sonce ga je sušilo, nič več ni segal cerkvi do oken, nego so okna višja prihajala in višja nad gnoj ‒ za čevelj, za dva, za tri. Butalci pa so se zadovoljni čudili svoji cerkvi, kako hitro jim je rastla iz gnoja: »Takšen je naš gnoj kaj smo rekli! Glejte, koliko se je cerkev že vzdignila!«