Tako je bilo vse dobro in v redu in pogrešali nismo ničesar razen primerne subvencije mesta in dežele za naše kroke. Pa se pripeti, da izgubi naš krčmar nekega lepega dne neko pravdo. Saj ni šlo za denar, ampak samo za čast, ali vrag vedi, stvar je le spravila našega nekoliko oholega »Petelina« tako iz uma, da je pridivjal tisti večer okoli devete ure v našo sobo, kjer smo ravno v temi sedeči izvajali ob tajinstvenih plamenčkih dveh vžigalic pesem o rožmarinu, in pričel kričati, kdo da je tako zaloputnil vrata, da se je potresla cela hiša in se je odkrušilo pol dimnika ‒ in da tega kratko malo ne trpi več.