nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Seveda, je rekel Simon, brez tega ne bo šlo.
Sredi noči je slišal ropot, toko-toko-tok, nekdo je hodil po velikem prostoru v zgornjem nadstropju, toko-toko-tok, brez prestanka, pomislil je, da je to Ignacij Lojolski, on je imel eno nogo krajšo, granata ga je zadela v bitki pri Pamploni, ko je bil še vojak,ko še ni ustanovil Jezusove vojske, zato je hodil s palico, toko-toko-tok, vsako noč so ga slišali v njegovi skrbi ali nemiru, vsako noč je praepositus generalis korakal sem in tja, nikoli ni spal general Družbe Jezusove, ponoči je hodil k bolnikom ali pisal pisma, toko-toko-tok, zdaj tokotoka tukaj nad njim, kaj delaš pri dominikancih, nesrečni Simon? moj sin si, četudi odpuščen, Indije čakajo, prva bojna legija čaka, po robu hodiš, na eni strani je hudičevo kraljestvo, toko-toko-tok, na drugi planote lepote, božji svet, samo korak stopiš in te potegne dol, v vroče drobovje zemlje, pazi se, sin moj, toko-toko-tok, da te ne potegne, hladno morje
na robu velikega kontinenta hrumi navzdol, da bi ohladilo žareči drob zemeljskega osredja, pazi, kod hodiš, Simon, toko-toko-tok.
20 Od nekod prinese smrad po mrhovini, pater Simon in superior Inocenc Herver se spogledata, pa ravno danes, ko je tak velik praznik, binkošti v Santa Ani, veliki rdeči trg sije, smetke ni na njem, malo je hladno, tukaj je v mesecu rožniku hladno, oblaki se vlečejo čez pokrajino, a vseeno je slovesno, in ravno danes ti prinese tak smrad, v njuni bližini je nekoliko pomešan z močnimi dišavami, s katerimi se poliva eden izmed patrov, tisti, ki dela v knjižnici.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani