nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In od takrat, ko sem si pri Koblenzu želela utoniti, takrat sem spoznala, da želim s tega sveta zaraditebe, Windisch. Ampak nisem utonila, mislila sem na Simona, ki mu je Bog določil, da je preplul široko morje samo zato, da bi se midva srečala, Simon in jaz, jaz in Simon, zakaj bi naj potem jaz utonila, tebe bi morala voda potegniti na dno.
Potem se je vse umirilo, oblaki so se čvrsto držali neba, visoko zgoraj niso bili več nabrekli in nevarni, reke so se umaknile v struge, vlekle smo se za vami, ki ste jezdili daleč spredaj, in z nami nekaj razcapanih vojakov, ki ste nam jih določili za spremstvo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani