nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
16 Pod oknom žvižga kos, Katarina ga posluša, na posteljo lije topla spomladanska svetloba, jutro je, novo jutro njenega potovanja k Zlati skrinji, spet se ji zdi, da se blešči v daljavi njena lepota, lepota daljnega kraja, kjer se romarju razkrije Bog, kakor se razkrije v oni daljni deželi, kjer je nekoč hodil Simon med divjaki, božjimi otroki, kakor se mu je razkrival v mrzli ljubljanski kapeli baskovskega svetega moža Ksaverija; Simona v tisti kapeli si lahko predstavlja z odprtimi očmi; če ga hoče videti sredi rdeče zemlje in gozdov daljne celine, mora zapreti oči, kadar zapre oči, ga lahko vidi jezditi ob reki, njena gladina je bleščeča kakor to jutro v visokih hribih, s katerih se bosta še danes spustila v ravnico. Predstavljaj si, reče Simon, da je tista ravnica morje. Zlahka, reče Katarina... jaz sem si zmeraj želela na romanje v Padovo, ne vem, zakaj moramo v to mrzlo deželo... če bi romali v Padovo, bi videli morje, zaprti
smo v ene doline in rinemo v druge, je rekla, vsaj Ren je širok, kako rada bi ga videla, Katarina se je naenkrat razgovorila, lahko si predstavljam tisto ravnico spodaj, da je morje, ti si videl veliko morja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani