Sosed Luka se je pokrižal in je začel bežati, kakor da bi greh, v mislih do konca storjen, ne izvršen z roko, bežal zanjim. V begu se je zadel z roko ob kamen, ki ga je bil spravil v suknjo in spreletela ga je mrzla groza, kakor da bi se bil dotaknil gada. Segel je v suknjo in je zalučil kamen daleč na polje, nato je stopil k jarku in si je umil roke z dežnico.