Ali ko se je zbudil, ni mislil Marko več ne na očeta, ne na svoje hude sanje, ne na kesanje in ne na pokoro. Kakor bi zalučil kamen po klancu navzdol: udari včasi ob skalo in odskoči, nato hiti še urneje v dolino.
Zapil je Marko vse, kar je imel, pa se je napotil k oderuhu in si izposodil denarja.