Ko sem romal z ”Brezami“ proti stanovanju Bennatija, po tisti ozki, temni cesti z razdejanim tlakom, me je obšlo neprijetno čustvo - kakor da bi šel miloščine prosit. Pomislil sem, če ne bi bilo boljše, da bi to nevšečno skrpucalo, ki mi je bilo v roki težko kakor kamen, oddal postrežčku in zraven še lepo pismo, v katerem bi z vso skromnostjo in na takten način poklonil skrivnostnemu vrtu to vidno znamenje nevidne lepote božje. Vez hvaležnosti bi ne bila nič slabejša ... sam je rekel, da je hvaležnost najlepša čednost na svetu.