Lisjaka ščasoma prebolim in pozabim, vaju dveh bi pa ne mogel. Tebe, Jezerna Roža, in tebe, Zorna Kalina.« Ostrorogi Jelen je stisnil pesti in stal poleg svojega ognjišča kakor mogočen hrast, ki ga noben vihar ne more treščiti ob tla. Jezerni in Zorni je bilo kljub udarcu, ki ga je prizadejal rodu Ostrorogovcev Presukani Lisjak, dobro pri dušah.