gorko (201-300)

boleče žalilo, a zdaj se je v skesani hvaležnosti	gorko	spominjala, kako rahločutno in bratovsko ji	A
Kdo ti je pravil?« je oče popal. Brž se je	gorko	zlagala, češ, Trlepov Janez ji je naročil, naj	A
zaspali. K nogam Ostrorogega se je pa lepo na	gorko	stisnil Bevsk.Ni zaspal.	A
zasneženi vrh pa je zahajalo veliko in kaj malo	gorko	zimsko sonce.Rožnatordeča zarja se je na široko	A
Mraz in napor sta te zmogla, brž ko si sedel na	gorko.	Kar lezi.	A
močno upiralo v pobočje gore. Vsem je postalo	gorko.	Sinjeoka je potisnila bobrovo oglavnico na hrbet	A
ovene. Vse je bilo že pripravljeno in sonce je	gorko	sijalo.Poglavar pa, Ostrorogi Jelen, se kar	A
Srnjaka tako vdano pogledala, da mu je postalo kar	gorko.	»Veš kaj,« se je spet razvnel, »odslej naprej	A
jih je grelo, da jim je bilo kljub mrazu prej	gorko	kakor pa hladno. Trda kovina je požrla dokaj	A
Vzhodnjakov ne sme prav nič izpustiti izpred oči.	Gorko	je sijalo sonce na Veliko jezero.Kolišče Ostrorogega	A
Ostrorogemu. V globokih požirkih je pil starec še	gorko	mleko. Preden je Ostrorogi vrč odstavil, je	A
vlekla. Vendar starka ni mislila, da bi šla v	gorko	izbo, sedela je tiho in se ni ganila. »Zdaj	A
povesil. Stari je morda mislil, da je železo zdaj	gorko,	spremenil je svoje temno lice, omečil glas in	A
Tega naj gre Šepec počakat, naj mu založi eno	gorko	preko glave, da se bode zvalil po tleh ter nikogar	A
malo na prostem sprehodim. Ravno sonce je prav	gorko	sijalo, sneg se je po strehah topil; slišal	A
ponoči, ko še psu ljudje pod klopjo privoščijo	gorko	mestece!Gospod Sova me ni mogel videti pri vas	A
Vraga! Šel sem na	gorko	tu, a mladega duha na tem sedežu ne čutim.Nič	A
shrambe pospravljal in proti mraku že rad v	gorko	zakurjeno izbo zahajal. Blizu Kolpe je samotno	A
premišljevanja. »Ali bi ne bilo bolje, da bi šli na	gorko,	zunaj je hladno.« Gospodu se je bledo lice nekaj	A
pod milim nebom in vsakdo se je najrajši že v	gorko	izbo pomaknil in usedel se blizu zakurjene peči	A
Eni so rekli: »Ne, ampak živemu bodo iztrgali	gorko	srce, da bodo čarobnije (coprnije) ž njim uganjali	A
studenca z deskami kritega in sonce je bolj	gorko	sijalo ko zdaj.Tačas smo imeli bolj urne noge	A
Molči, pes, kadar poletje pride, sezidal si boš	gorko	pasjo hišo, da te ne bo več zeblo.Pa kaj stori	A
je komaj privezal žrebca. Ko pa je stopil na	gorko	med zakasnele goste, se mu je stemnilo pred	A
spomni ženina in nevesto, kako je bilo pred leti.	Gorko	je bilo pod kožuhom, še bolj gorko pa pri srcih	A
pred leti. Gorko je bilo pod kožuhom, še bolj	gorko	pa pri srcih. Svatje so se ustavili pred novo	A
vzdiga in se mu veselje zopet povrne, ko zagleda	gorko	sonce in jasno nebo nad seboj in gladko stezo	A
napregal, dovolili so nama v hišo stopiti na	gorko.	Gospodinja, dobra žena, dá nama malo kruha, katerega	A
mrazu. Stoj, Rebrniku bom povedal, on naj ga na	gorko	znese, da bo prišel zopet k sebi.Drugo pot pa	A
gubi sključen je sedel na naslonjaču v svoji	gorko	zakurjeni stanici, kadil iz dolge pipe tobak	A
težkim polnim košem na hrbtu, žvižgal in puhal	gorko	sapo v pletene rokavice.Tudi nekoliko mlekaric	A
vam jo želel iz vsega srca!« Rekel je to tako	gorko,	da se je skoraj sam prestrašil. Tudi deklica	A
končano. »Veselo novo leto!« vzkliknil je	gorko	Koren in podal Milici roko. »Veselo novo leto	A
smehljaje se zrla v koncipienta, da mu je skoraj	gorko	prihajalo.A ostal je trden.	A
pogovoru so jim tekle ure, in ker je bilo vreme	gorko,	ukazala je Boleška pripraviti mizo za popoldanico	A
dobro znal. Čutil je še vedno, kako prijazno,	gorko	mu je bila stisnila roko, kako veselo se mu	A
koncipient v roke. »Lahko noč!« dejala je ona	gorko.	On pa ji je le stisnil ročico, in ko se je ozrla	A
občutljivostjo in njegovim samoljubjem na eni strani in z	gorko	ljubeznijo do dvojih otrok na drugi ‒ in uverjeni	A
je govorila vse to naravno, mirno, pa vendar	gorko;	in tudi brez vse umetne koketnosti.Doktor jo	A
guvernanto vrtil v burnem plesu ter čutil njeno	gorko	sapo ob svojem licu in udarec njenega srca ob	A
je zdaj, da ga je tudi ona spoznala; in kako	gorko	ga je spreletel njen zadnji prestrašeni pogled	A
greje ali pa se je jug oglasil; tako nekako	gorko	mu je postajalo in, ko je dospel do domače hiše	A
Kar orali bomo jutri,« dejal je, vrnivši se, »	gorko	postaja in za jarevino bo prava!« S tem je bil	A
nekaj turščičnih storžev ter jih pokladal na	gorko	peč, da se hitreje posuše.Niti sanjalo se mu	A
milejši izraz je legal na župnikovo lice in	gorko	milovanje je sevalo iz njegovih oči. »In kaj	A
rokama in solze so jo polile. In tudi sinu je	gorko	postalo pri srcu. Ko je sedel nekoliko pozneje	A
včeraj; samo ne tako mirno, nego skoro hlastno in	gorko.	Hotel je še nekaj pristaviti, kar vstopi Olga	A
stisnila sta si ju danes mehko ‒ pa vendar tako	gorko!	»Lahko noč!« šepnila je ona.	A
navzlic prejšnjemu deževnemu vremenu precej	gorko,	Vsa družba je zato posedla v gosto senco starega	A
Na prednji strani razborškega grada je sijalo	gorko	sonce v prijetno sobico skozi veliko odprto	A
počasi proti vozu; Vinko se poslovi še enkrat	gorko	pri stari dami in malo pozneje je bila sama	A
plesov ‒ ni gledišča; ves dan julija meseca	gorko	sonce. In drugega dne se je preselil novi odobreni	A
plesov, ni gledišča, nobenega lajtnanta ‒ cel dan	gorko	poletno sonce. Pred gradom je stala košata platana	A
juris’ mu je ime. Pa prišla bo zelena pomlad,	gorko	sonce bo ogrevalo oboke naših gora, vesel bode	A
stresel Topolščaka, akoravno je bilo vlažno,	gorko	v sobi, in tudi južni veter, ki je pihljal skozi	A
popoldne so odhajali Brnotovi. Slovo ni bilo	gorko;	Brnot je bil sicer malo vinjen in gostobeseden	A
mraz, da se potem vrača toplota v život, da je	gorko	odet in da leži na svoji postelji v domačem	A
očetove namene. Takrat je čez dokaj let posijalo	gorko	sonce v mojo dušo in mi obudilo najsmelejše	A
tridesetih let nista obnovila in da sta za novo	gorko	ljube zen, on s šestdesetimi, ona s petdesetimi	A
se me, nesrečna žena! Slišal sem sinoči tvojo	gorko	molitev.Spoznal sem znane mi glasove iz svoje	A
II Popoldne je bilo, lep poletni dan!	Gorko	je pripekalo sonce z jasnega neba; vendar vse	A
Srce se mu je tajalo kakor led, ki ga obseva	gorko	pomladansko sonce.O da bi se motil, da bi ne	A
Jutranji hlad vas je prevzel, hitro zopet nazaj na	gorko!	Zakurili bomo; život potrebuje kaj gorkega; seveda	A
kako bi ne bil rad poslušal moža, ki mu je tako	gorko	zagovarjal izgubljenega otroka!Hvaležno ga pogleda	A
je sovraštva led, ki mu je obdajal srce; tako	gorko	mu je bilo srce; tihe radosti žar mu razsvetli	A
tako prav v dnu srca ljubiti, tiho, skrivaj,	gorko,	po žensko ljubiti, veš, to znam pa jaz bolje	A
boljši ne slabši! Pisal je iz početka pogostem in	gorko;	s časom so dohajala pisma bolj in bolj poredkem	A
tvojega črviča trpljenju! Zaspala bosta pod	gorko	snežno odejo, jutri pa bo zopet veselo sijalo	A
je pomagala na noge ter peljala jo počasi v	gorko	hišo.Kdo ne bi bil ljubil, kakor jaz, prisrčnega	A
pri kraju. Bilo je v nedeljo popoldne; lepo,	gorko	jesensko popoldne. Po klopeh pred hišami so	A
trgati ovce in prašiče, žreti surovo meso in piti	gorko	kri.Srce mu ni poznalo ne gnusa ne usmiljenja	A
vpitjem; hrano si dobiva sam in od Boga je prejel	gorko	oblačilo, ki se nikoli ne raztrga.Menda sem	A
pijancev, Toplice se hvalijo s svojo zdravo,	gorko	vodo, Krka z raki in rastočim kamnom, Dvor in	A
po samokresu. Ta usodni hip mu položi nekdo	gorko	roko na ramo.Slobodin se obrne in ugleda častitega	A
držal! S svojega sedeža mu je dal gospod tako	gorko	zaušnico, da so mu zobje zašklepetali.Mlakar	A
se ni precej poznalo, ker se je navadno prav	gorko	oblačil, še poleti.Neki prijatelj, pri katerem	A
njo, ali v hišo ni daleč, srečno jo prinese na	gorko	in zvrne na klop.Smrt zleze na peč in miruje	A
zavpila mati nad njim in odmerila mu je prvo	gorko.	Ovbe ‒ neprijetno je zaščemelo Kekca po hrbtu	A
lepo naslonila glavico nanj, in pogrnil jo je z	gorko	odejo. In Tinka je pričela spati svoje globoko	A
polni krožnik. Ženska pa je pričela srebati	gorko	juho. A dolgo ni srebala, ker ji je glava zdrknila	A
obrisala solze z obraza, pa je pričela srebati	gorko	mleko.Mucka pa se je stiskala k njej in tako	A
Bedanec nemilo nategnil in ki so ga še vedno prav	gorko	ščemela. »Ne bo dobro, resnično ne bo dobro	A
pretepal Kekca. Samo mati me včasih oplazi z	gorko	šibo.A mati dela prav, ker imam jaz preveč porednih	A
pa se je zavalil v hiši na klop. Odel se je z	gorko	odejo in se zleknil po trdem ležišču.A še preden	A
mleka v skodelice. Potem pa sta srebala počasi	gorko	mleko in sta molčala.Ko sta bila gotova, je	A
skobacala v posteljico. Do vratu se je pogrnila z	gorko	odejo in je gledala bratca.»Zjutraj pojdeš,	A
se tistega polenca, ki te je tisti večer tako	gorko	ošinilo!O, le spominjaj se ... « Volk niti zarenčal	A
svoje čedre in čakal, da postane sonce še bolj	gorko	in veliko.Čakal je in godel sam pri sebi neko	A
namuznil stari oče. »Pa bo le sonce še zadosti	gorko,	da mi malo pogreje stari, skrivljeni hrbet.	A
zabrstela v višavi sočna trava in se ni zasmejalo	gorko	poletno sonce.No, Gab je rad pasel in ni zaradi	A
bojazni, in po hrbtu ga je zazeblo. Vzdihnil je	gorko	in si rekel: »Saj ne grem domov, saj ne grem	A
Saj pride sicer vsako novico naznanit. Kar	gorko	jo prinese na Smreko.Sedaj pa se skriva.	A
odejami jasno kaže, da je zlezlo iz nje ravnokar	gorko	in mlado žensko telo. Kamila Češnovar je mlada	A
tako toplo pri vas, gospodična, kaj? Presneto	gorko	izbico imate. Kar je res, je pa res!	A
veliko mravljišče, je zavidal mravljam njihovo	gorko	stanovanje in sklenil, prositi jih za streho	A
moledovanju se je murčku posrečilo priti na	gorko.	Ko je prišel v mravljišče, je skočil na klop	A
zatulilo zamolklo je udarilo ob železo in se	gorko	in rdeče razškropilo naokrog. Krvava od njegove	A
sladka ... Dodeli vam usmiljeni Bog na stara leta	gorko	streho, košček belega kruha in tudi še kozarček	B
manjkalo. Tukaj je zadnja dva dni nekoliko bolj	gorko,	pa je tudi že zadnji čas.Če mislite, da sem	B
topli jutranji žarki. Nikdar prej nisem tako	gorko	čutil vso lepoto in poezijo okrog sebe in v	B

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani