Tega pa ne pomisliš, samopašnik, in gorje ti, ko bi pomislil, da ravno tedaj žena onemogla na poti pritiska dete, od gladu in mraza umirajoče, na mrzle izstradane prsi; ‒ a le tiho, uboga mati, nocoj še bo konec tvojemu in tvojega črviča trpljenju! Zaspala bosta pod gorko snežno odejo, jutri pa bo zopet veselo sijalo sonce z jasnega neba na zemljo! Pa ta ni edina!