»Ne verujem vam ‒ dom ima vedno svojo moč.« Šla sta medtem počasi proti vozu; Vinko se poslovi še enkrat gorko pri stari dami in malo pozneje je bila sama pod grajsko lipo ter gledala prašni oblačič, ki se je valil po radoveljski cesti. »Vrneš se skoraj!« dejala je tiho zase, ko je izginil voz v daljavi za zelenimi drevesi, ki so tam obraščala cesto.