Bilo je prijaznega dopoldneva sredi meseca septembra. Na prednji strani razborškega grada je sijalo gorko sonce v prijetno sobico skozi veliko odprto okno, kjer je sedel v mehkem stolu mlad, bled mož, kateri je bil po šestih tednih danes prvič stopil iz postelje. Rana, katera je Rogulina silila toliko časa ostati v postelji, bila je nevarna in doktor Rakec je imel prav tedaj, ko je zmajeval tako sumljivo s svojo glavo in ni hotel reči ni belo ni črno.