Sonce je pa kukalo skozi nizko okence, po podu so se igrali nebogljeni pomladanski žarki in so se zibali lahno, lahno nad črešnjevo, belo pogrnjeno mizo ... »Hencajte ‒ no!« se je namuznil stari oče. »Pa bo le sonce še zadosti gorko, da mi malo pogreje stari, skrivljeni hrbet. Pojdem pred hišo, in se usedem na klopico, na tisto malo klopico ... « Že se je pripravljal, da se skobaca iz grelice.