In če stopim po opravilu ven iz temne cerkve ‒ tu zunaj pa je nebo tako čisto, tako jasno, in pomladansko sonce kliče na dan vso spečo prirodo: potem dvojno čutim in morda tudi malo umem poetično silo teh pesmi.« Čudno; guvernanta je govorila vse to naravno, mirno, pa vendar gorko; in tudi brez vse umetne koketnosti. Doktor jo je pogledoval od strani, pa zdaj sam ni znal več, zakaj je osupnjen.