Spomladi, ko je prihajalo sonce gorkejše, vodila je ženico pred hišo na klop, kjer je bilo najgorkejše, prinesla ji je stoliček pod noge, popravila ji rutico na glavi, pogladila ji s čela bele lase, sela ji k nogam ter ji kaj brala iz stare knjige ali pa zvesto poslušala, ko ji je pripovedovala starka. Komaj je potegnila hladnejša sapica, že ji je pomagala na noge ter peljala jo počasi v gorko hišo. Kdo ne bi bil ljubil, kakor jaz, prisrčnega otroka, ko jo je videl pri takih opravilih!