glas (101-200)

komaj še spominjam nanj; in da sem slišal tvoj	glas	ali v sanjah, ali v otroških letih; ne poznam	A
ozdravim ... VIDA: Ne kliči smrti! DIONIZOV	GLAS	pod verando: Vida! VIDA: Čuj - moje jutro	A
... DIONIZOV	GLAS	izpod verande, ugaša v daljavi: Naprej, Vida	A
MRVA: Še sem pri tebi. POLJANEC:	Glas	poznam. MRVA: Ali zdaj ne štejem več ur,	A
pot! . / . / stran 100 . / POLJANEC: Čegav	glas	je bil? MRVA: Tvoj glas.	A
POLJANEC: Čegav glas je bil? MRVA: Tvoj	glas.	POLJANEC: Zdelo se mi je, da govori moje	A
pot ... . / . / stran 101 . / POLJANEC: Čegav	glas	je bil? MRVA: Tvoj glas.	A
POLJANEC: Čegav glas je bil? MRVA: Tvoj	glas.	POLJANEC: Ali ste vsi pri meni, bratje?	A
in kozjebrad, je zmerom kisel in zlovoljen;	glas	njegov, posebno v dialogih s Petrom, je plah	A
jadrno proti durim ŽUPAN: Čegav je bil	glas?	Joj meni!	A
PETER stopi k oknu: Kdo je zunaj? DEBEL	GLAS	zunaj: Ali se ni priklatil v to hišo Krištof	A
pokličem župana in vso občino na pomagáj! DEBELI	GLAS:	O Peter, ne zamerite!Lahko noč!	A
Zastonj te ni zasužnjil - čemú to je zasužnjil?	Glas	iz grla, zlodej ukazuje! TRINAJSTI	A
ni slišalo uhó iz tvojih ust in že pozná tvoj	glas.	Kaj nisi Romeo in Montaguejev?	A
St! Dajte mi lovčev	glas,	da spet privabi mi nazaj sokola.Odvisnost je	A
kliče mi imé. Kako srebrnosladko se glasí ponoči	glas	ljubečih, kakor godba ušesu poslušalca.	A
Moj najljubši mož? - Naj se razlegne	glas	poslednje sodbe! Kdo še živi, če mrtva sta ta	A
pravijo, da menja z želvo očí: o da bi menjal tudi	glas!	Ta glas je vzbudil naju iz objema, podí te stran	A
menja z želvo očí: o da bi menjal tudi glas! Ta	glas	je vzbudil naju iz objema, podí te stran, ker	A
vedi, te reči so res precej klaverne, ampak	glas	imajo dober. PETER O godci, ljubi godci	A
bridkosti črni srce trepetá godbe	glas	srebrni“ - Zakaj pa ”glas srebrni?“	A
trepetá godbe glas srebrni“ - Zakaj pa ”	glas	srebrni?“Zakaj pa ”godbe glas srebrni?“	A
Zakaj pa ”glas srebrni?“ Zakaj pa ”godbe	glas	srebrni?“Kaj pravite, Janez Kolofonium?	A
- Kaj pa Vi, Miha Trobilo? ”Srebrni	glas“	zategadelj, ker se glasí godba samo za srebro	A
povedal bom torej namesto Vas. Reče se ”godbe	glas	srebrni,“ zató ker dobé godci malokdaj zlatá	A
godci malokdaj zlatá za svojo godbo. ”Godbe	glas	srebrni mu tolažbe dá.“ Odide	A
rančiškanec, hej! Lorenzo nastopi LORENZO	Glas	brata Janeza!- Dobro mi došel iz Mantove!	A
potrjuje vso izpóved menihovo; zvezo ljubezensko in	glas	o njeni smrti; piše tudi, da je lekár ubog prodal	A
Ščuka med njimi? GRUDEN: Slišal sem njegov	glas,	- smejal se je.Stal sem na stopnicah, - a potem	A
prepadeni, - hipoma se hrup deloma poleže	GLAS	ŠČUKOV pod oknom: Gospod doktor, - doktor	A
Na srečo junaško. (Povzdigne	glas	kakor bi poveljeval vojakom.)Gospoda!	A
Tugomera ne. Neki	glas	v meni pravi in k vam govori: Tugomera ne.	A
vženó, voditi na levo in desno, nego sam svoj	glas	povzdigne in moževsko ravnanje nasvetuje ter	A
ZORISLAVA Ukazuj, Tugomer. TUGOMER Ta	glas?	Tako zna nekdaj tako ponosna Zorislava govoriti	A
Bomo kegljali! (Drugi	glas.	)In pili.	A
In pili. (Tretji	glas.	)Pa peli! Matijče.	A
sem! Hočem, da tisoč milj daleč slišijo moj	glas,	in moj glas gre pod morskimi vodami, skozi gore	A
da tisoč milj daleč slišijo moj glas, in moj	glas	gre pod morskimi vodami, skozi gore, skozi zemljo	A
Tona in Alenčica vodita Zimovko, ki joka na	glas.	Tona.	A
Morílo, da v breg iz nižave Jokú se razlegal je	glas.	In vas porazivši divjali Naprej svojo silno	A
Na vasi zvon jedva naznani Nočí polovíco na	glas:	Glej, sobe gradú razsvetlé se, Vse v blesku	A
sêstre, bratje, cela vas Iz lista brali tá so	glas:	Da krogla privršéla je, Pa ga v srcé zadéla	A
ní mogla mi dati, Svetínjo pobožno samó; Na	glas	je solzíla se mati, Pretežko biló je slovó.	A
braniš mi čast!« ... . / . / stran 35 . / Na	glas	je solzíla se mati, Ko težko jemál sem slovó	A
nad námi! K vam vsplavaj molitve goreče naj	glas	In k tebi, naš Oča, v nebesa ‒ Obváruj nas potresa	A
treba iznebiti! Ide Solus, ide v kraje tuje,	Glas	človeški kjer se več ne čuje. Vsemu svetu čè	A
soséska vsa kakó slaví ga, Vse ga hvali, vse na	glas	častí ga ... »Majka božja!« svetec ves se strese	A
63 . / Metódiju papež Nikoláj Sladkó se na	glas	poróga: »N�, brate moj, slišiš in vidiš sedàj	A
»Mir!« ‒ čuj, s prestola svojega Bog Zdaj	glas	svoj svarilni povzdigne, Slovence takój potolaži	A
levem ušesi Gluh mlinar je stari močnó, Na ves	glas	poklanja svoj darek, Na ves glas zavpije takó	A
močnó, Na ves glas poklanja svoj darek, Na ves	glas	zavpije takó: »Glej, tó-le je dala, naj nesem	A
Suští, šepeče, síče v sodu tretjem ‒	Glas	pa navdušen golčí mu: »Domá ostanem rajši jaz	A
mnog se ôzre vánj obraz, In mnog za sáboj čuje	glas:	»Glej črnošolca tam-le, glej!«‒	A
slušam ‒ to rečí so divne! Hrum potihne, čuj,	glas	vísok pôje: »Iz raznih krajev, časov Do stropa	A
105 . / Vse pésmi sem goslal in pel na ves	glas,	Pred nama leží tù že znana vas. Nemiren, továriš	A
srdí se zarad grehov naših!« Čuje pobožen se	glas,	»Siboj mahnil bo nas težkoj svojoj ‒ Svetci	A
»Nič ne veste, káj vse to poménja!«	Glas	zagrmí jim ko grom ‒: Velikán sred njih čestit	A
In molili ves dan samotárji, Vigilije péli na	glas,	Litanije péli, čteli maše Za duše nerešene spas	A
grde. Jašejo ž njim vitezi in grofi, Tahija na	glas	pomilujoči. A na tihem ‒ se posmehujoči.	A
Oznanjamo slovesen dan.« »Širôko ôri se naš	glas.	V poslednjo tjà slovensko vas!«	A
dnes prvič gledam vas ‒, Ví zadnjič slišite moj	glas	... «	A
se nežnemu dečku, v dedov zamaknjen bajni je	glas.	Petju je dana čarna oblast.	A
Le sem in tja med veje žar posveti, senice	glas	udari mi na sluh. Nad bujnim resjem in lepenjem	A
oživil: Kaj li sem zakrivil? In slišal sem	glas	skrivnostno-globok: Ne toži ljudi, ni usode	A
nebeški sen zatiskal mi poglede, v njej majkin	glas	sem slišal prvikrat in prve lepetal za njo besede	A
mokre bi utrinke zaman na grob usipal jaz, in	glas	ubrane žalostinke raztožil bi še bolj obraz	A
esetai da nisem, kakor sičete ‒ pripaljen ... Če	glas	povzdigam, poslušajte vsaj: Mir ljubi medved	A
stran 106 . / Za njim Zabučal je trobente	glas,	vojaki so prispeli v vas, pred tihi dom stopili	A
vas slug pokoren, na vek za vas gori srce!« A	glas	ob njih vrši tožeč: »Med brati ni spomina več	A
dolgo družbe naše, vesela živi kot nocoj!« A	glas	ob njih vrši tožeč: »Med drugi ni spomina več	A
skali grad osvójen. Seljakov jok, vojnikov	glas	okrog odmeva v svet pokojen. Jetniki štirje	A
pojavi tek krog mirne postelje pošastni, in viče	glas:	»Proklet na vek!« prestraši se glavar oblastni	A
jetniku. Odkujeta mu že okove ‒ z gradu obupen	glas	zarjove. Čuvaja urno planeta, na grad v dvorane	A
mlinska kolesa! Tako se mi zdi, da čujem nje	glas,	ki tožno in sladko obenem me vabi: O pridi,	A
zasmeje glasno se kraljica, da začuje zvon ki	glas	odmeva: »Res je, ni ga!‒ Dobro si končala Tudi	A
. / stran 27 . / O, marsikdo bi vstal, na	glas	izjokal se, ko bridko bi spoznal, kako pozabljen	A
Večerni zvon, o mili zvon! Tvoj	glas	poslušam iz daljave, telesnih več ne čutim spon	A
sedel. V preprosti gorski vasi o njem je slovel	glas,	da že v predavnem časi naselil se je v vas.	A
zamislita kratek čas; no, skoro spet Naman povzame	glas:	»Še enkrat duha mi ozdravi pogum do jasne resnice	A
pop! In tam na leci, na visoki, zoper ženske	glas	povzdignil bom grmeči. Jaz bom pop!	A
stran 116 . \/ kakor vsi nebá svetovi, eden	glas	zveni krepkeje kakor vse zemljé zvonovi. Kakor	A
Kakor sončni žar cvetice svit oči pijè mu duša,	glas	izvoljene device kot zamaknjena posluša. Kar	A
lepote zdanje po vsem svéti razglášena, ako slave	glas	ne laže, sama bi utegníla biti lepši od neveste	A
za bas, strun drugih, ko plešem, zapoje naj	glas!	” So brž pridrvili se črni oblaki, zasliši na	A
cele mesce ga v mestu ni. Novica pravi se na	glas,	de hodi k županu pogosto v vas. Scer oče župan	A
gorjansko jo zarobi, vsi bomo tvojo čast na	glas	trobili; ak róvtarske vezáti znaš otróbi, nov	A
imena; v nji bom med slovenske brate sladki	glas	zanesel od zahóda do izhóda tvojega imena, na	A
prijatelj Pindarovi odi. Bo prijeten morebiti temu	glas	gazelic; úni bo pa rekel: kaj za Vodnikam ne	A
bila je njena kratka! V deželi koj trobente	glas	zapoje, od Bogomile drage mene loči, junaško	A
Kákor cvét ki se razcvéta, pévca gózdnega	glas	vnét. Kákor pésen krásno péta -- táko	A
5 Sovin	glas	razléga se po dólu, žálostno odméva v tího	A
VELIKAN�ČNI ZVON Slovésen iz zvoníka	glas	razléga se čez dol, odméva glásno v mírno	A
budí v življenje národne mrlíče a večkrat	glas	vpijóčega v puščavi ostane vneti glas ...	A
večkrat glas vpijóčega v puščavi ostane vneti	glas	... . in vsè je mrtvo. Teló velíko vsa je domovína	A
sedé krog mize ženske trí. V tihoti	glas	odmeva prve: ”Besede večne, moder sód:	A
vzkipí mu blagočutno srce, in iz prsij vrè mu	glas	mogóčen: ”Vi hudobni satanovi bratje!	A
z jasnim vzgledom in z besedo vneto. Kadar	glas	moj strè tem� sovraštva slava moja bo v nebó	A
veje krog srcá, da v sen te ziblje žalni	glas	neskončnega gorjá. Ljubezni polnih mislij	A
gorjá. Ljubezni polnih mislij boléstni	glas	je tó, ki pustil sem pri tebi jih ko sem	A
Ne ... Takrat	glas	otožen zazvení, sodníku moje srce govorí	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani