Srce priznava rado in veselo: Tvoj velik sem dolžnik, bogati les; ko sem zagledal žarko luč nebes, ti dal si prvo postelj mi ‒ zibelo. Sam angel plaval je nad njo krilat, v nebeški sen zatiskal mi poglede, v njej majkin glas sem slišal prvikrat in prve lepetal za njo besede. Minil je kmalu let detinjih raj, odslovil doba sem vseh dob najzaljšo.