»O starši moji, saj veste lahko: Iz bojnega vleče me plesa tja doli, tja doli, kjer rože cveto, ropočejo mlinska kolesa! Tako se mi zdi, da čujem nje glas, ki tožno in sladko obenem me vabi: O pridi, o pridi že k meni v vas, nikar me, ljube verne, ne zabi! Kako te čakam, željno, težko!