bolj (401-500)

Kje tihi si mi dom In še in še in vedno	bolj	prši sneg, naletava, in sam sem sredi večnih	A
noč strahotna plava pred menoj ‒ vedno tišja,	bolj	samotna, drug vzel dan je moj ‒ Pred mojo Marijo	A
Poglejte mi kvišku, kak zvezda kraj zvezde gori in	bolj	žari in blešči čim bližji čas je polnoči! To	A
KJE TIHI SI MI DOM In še in še in vedno	bolj	prši sneg, naletava, in sam sem sredi večnih	A
Pomladanska slutnja 9 Enaka 10 Ne vem, kdo je	bolj	tožen 11 O mraku 12 Golobčka dva 13 Romanca	A
gorka kri! . / . / stran 11 . / Ne vem, kdo je	bolj	tožen Ne vem, kdo bolj je tožen, škrjanček	A
/ Ne vem, kdo je bolj tožen Ne vem, kdo	bolj	je tožen, škrjanček ali jaz, ah, njemu kakor	A
Veselo z vami peti i meni noč ne da, a noč to	bolj	je huda, to noč je v dnu srca. O mraku Po	A
vroči ti sejmski so dnovi. Neusmiljeno, vzad	bolj,	birič se drži, ima brki on ‒ turški dve sablji	A
plan sneženo o Silvestrovem strmiš, le srce ti	bolj	ledeno: z mojim v prsih spet živiš! Name se	A
soha Venerina Ko soha Venerina imenitna in	bolj	še bodi imenitna in lepša vsa; le da vsaj malo	A
MOST triptih I. In	bolj	in bolj in več in več podvajanja prizorov mrtvi	A
MOST triptih I. In bolj in	bolj	in več in več podvajanja prizorov mrtvi tek	A
deja-vújev videoprivid, uvit v vidia vid, in	bolj	in bolj in več in več podvajanja prizorov mrtvi	A
vújev videoprivid, uvit v vidia vid, in bolj in	bolj	in več in več podvajanja prizorov mrtvi tek	A
nečesa stoji in nekaj zrcalno zastane - in	bolj	in bolj in več in več podvajanja prizorov mrtvi	A
stoji in nekaj zrcalno zastane - in bolj in	bolj	in več in več podvajanja prizorov mrtvi tek	A
tek mrtvi, prizorov podvajanja več in več in	bolj	in bolj . . . 59 OB REKI II.	A
mrtvi, prizorov podvajanja več in več in bolj in	bolj	. . . 59 OB REKI II.	A
vseh pijancev, mešancev, pušačev je vsak dan	bolj	zasut. Gosto se zarisujejo zgodbe, ki to niso	A
obstreljen, ter se skuša udeležiti pogovora.	Bolj	ko govorijo, bolj so molčeči.Zanj.	A
skuša udeležiti pogovora. Bolj ko govorijo,	bolj	so molčeči.Zanj.	A
‒ sluh me vidi, vid me sliši ... Telo je vse	bolj	plinasto, objem astralen, glas, ki ga pulziram	A
jesen je, o kako medlevajo! Od dne do dne	bolj	redki siromaki život z životom zmrzli si ogrevajo	A
vaše je neotesanstvo, ki nas v sramoto vedno	bolj	pogreza. Svet čuje naj moj glas: Mi nismo taki	A
hladi mi čelo vroče, Saj serca mi, da si še	bolj	močan. Ne bode ti ohladiti mogoče!	A
ali se ne jokaj, Kaj to, deklè! je meni mar?	Bolj	ljubim jo, ko vse, ko tebe, In bolj jo ljubil	A
meni mar? Bolj ljubim jo, ko vse, ko tebe, In	bolj	jo ljubil bom vsikdar! O da ji more pomagati	A
dal serce? Saj še meni sitnost déla, Ki sem	bolj	mu vajen že. Serce moje ni medéno, Kakor se	A
voda? Oh! spominjam se naroda, Ki se tu še	bolj	mi smili! ‒ Kaj sloniš, ti lepa žena!	A
persih blažje serce bije, Komu za bratov srečo	bolj	uneto? Ti boš pomiril smertne razpertije, Prinesel	A
ti si kaj prevzetno, Ker si med zvezdami nar	bolj	veljavno. Pa saj „se ne tají pero mi spretno	A
Nikar me, prijatelj! krivo ne sodi: Kdor nar	bolj	jo graja, kupil bo kravo!” Bralcu Ni „muza”	A
izogleneli in mi srcé je otrpnilo, te ljubim	bolj,	kot bi te mogel še ljubiti kdaj. Poglej, ni	A
se vsa mi kri prelila. Zato te čutim v sebi	bolj	živó, kot bi te mogel še čutiti kdaj, zato ti	A
te več ob meni, še više dvignil sem glavó, še	bolj	mi v prsih je zavrelo, še bolj po žilah zakipelo	A
sem glavó, še bolj mi v prsih je zavrelo, še	bolj	po žilah zakipelo ... Ti sama veš, kako mi je	A
ker te ljubim, prav zato sem stisnil pest še	bolj	krepko ... A kadar bo drugačen svet, se vrneš	A
tebi kapljice krvi, iz mojega srca krvi, rdeče	bolj	od vrtnic. In v tvojem srcu naj ta kri kot lep	A
najhuje, celo deneš na rešetke križ, po svobodi	bolj	ko kdaj hlepiš in v skrbeh za me v temô strmiš	A
prihaja zdaj, jeseni, ki ni naša in vendar naša	bolj	ko vse do zdaj. Od vsepovsod: z gora, gozdov	A
/ Ne klonimo, tovariši Govoré, da bo še	bolj	hudo, da bodo si klicali iz gore v goro: »Človek	A
trpeče, nosijo v sebi mrtvake, mrtvake, vse	bolj	je čuti svobode korake ... Nenapisano pismo iz	A
bi ogrela: Vse zaman! Več je luči v meni,	bolj	je svet teman!	A
Razumem to! Njegovo žitje je že	bolj	postarno ah, kipom v poznih letih ni lahkó!	A
Pogrešam pa prihranke. A to je	bolj	obrobnega pomena, pomislim, ko napolitank se	A
rojevajo se v smrt. Vsak nov hip je vedno	bolj	potrt in pozdravi so zgrbančene grimase; pahnjeni	A
kljub vsemú, da smo doma. Res, sedeži bili so	bolj	ušivi, a tole je, priznajmo, Adria nekakšen	A
ne dneva, ne vemo kdaj in ne kako. Vsak dan	bolj	sveča dogoreva, vsak dan je malce bolj hladnó	A
Vsak dan bolj sveča dogoreva, vsak dan je malce	bolj	hladnó. Želimo si lahko le, dá bi, ko čas bo	A
Strani so polne najinih besed. Tuhtanje zdaj	bolj	malo jim pomaga, z vsemi tistimi poljubi vred	A
svojim starim gnevom; pot nadaljujem, malce	bolj	zamišljen skoz jutro, ki se zdaj mi zdi še tišje	A
Vmes skupaj znašam same drobnarije iz raznih (	bolj	poceni) trgovin. Doma jim pravijo 𠆮ht oslarije	A
brezdomna, asocialna ptica, ki ji pri meni je	bolj	všeč kot na peronu? Pa naj tu gnezdi, če jo	A
klimaks poznam. To noč je, kaže, tempo še	bolj	krut. In zunaj lajež, vendar ne prehud.	A
skrito. Vse tisto skakanje bilo je slaba šala,	bolj	ironija, skregana s pravico. Zgodnji popoldan	A
eksperimentiranja se včasih poda v nekoliko	bolj	svobodne vode, vendar ostaja liberalizacija	A
sonetu, se piše Burkat; vsa preostala imena so	bolj	ali manj znana imena svetovne popularne glasbe	A
mlado, ki prek vseh prevar živi. Ljubim danes	bolj	kot včeraj, ljubim zdaj te in za zmeraj pa le	A
pravljica: Nekoč je živela mama, ki nas je ljubila	bolj	od vsega. Zdaj je ni več.	A
je sonce nad poljem žalostno, bi se smejal še	bolj	in me ne bi pustil. Jaz pa moram iti sama čez	A
vsem kosti. »Joj, ti nesrečni ôtrok moj, še	bolj	nesrečen oča tvoj, ki kriv brezmejnega je zlega	A
čislam učenjaka, ki nam preganja temo zmot, a	bolj	še cenim poštenjaka, ki ve in hodi pravo pot	A
mladosti, in s kupo modrosti pojila me je, še	bolj	me je s kupo bridkosti. Postal sem med svetom	A
božje lije v ta gaj svoj zlati žar z nebes, a	bolj	še sreče sonce sije otrokom z lic in iz očes	A
sreča! To sanja pol speč in bedeč na pol, a vse	bolj	jo spanec objemlje, zdrsava na lahko z dolbline	A
na iztoku v sinjem oboku luna prikaže glavó;	bolj	se užiga, vedno bolj miga zvezdic prijazno zlato	A
oboku luna prikaže glavó; bolj se užiga, vedno	bolj	miga zvezdic prijazno zlato. Vetrc pihljaje	A
plan neutegoma. Na dvoje gresta pota, na dvoje	bolj,	skoz bolj navzdol; končala teke bota, al več	A
Na dvoje gresta pota, na dvoje bolj, skoz	bolj	navzdol; končala teke bota, al več se videla	A
mudi se!« glas znani v dalji čuti je. Če teče	bolj,	če bolj hiti, klic vedno dalje se glasi. »Počakaj	A
glas znani v dalji čuti je. Če teče bolj, če	bolj	hiti, klic vedno dalje se glasi. »Počakaj, ljubček	A
so ji prešestnica, pa je bila dobra, o dobra	bolj	od vseh, ‒ o, kaj vse živi poleg zlobe, tesnobe	A
Rosen zastor si odgrnila. Moja misel blesti	bolj	od zvezde. Grem brez cilja in tvoj pes name	A
kakor da sam moram v izpolnjenje. In čim	bolj	bežim, tem bolj gorim. In čim bolj gorim, tem	A
moram v izpolnjenje. In čim bolj bežim, tem	bolj	gorim. In čim bolj gorim, tem bolj trpim, in	A
In čim bolj bežim, tem bolj gorim. In čim	bolj	gorim, tem bolj trpim, in čim bolj trpim, hitreje	A
bežim, tem bolj gorim. In čim bolj gorim, tem	bolj	trpim, in čim bolj trpim, hitreje ugašam. O	A
In čim bolj gorim, tem bolj trpim, in čim	bolj	trpim, hitreje ugašam. O jaz, ki bi živel rad	A
preproste besede naših kraških kmetov, ljubim jih, o	bolj	jih ljubim od vas, meščanskih poetov. Kakor	A
poljubljajo to sivo bolečino, ki mojo dušo vsak dan	bolj	duši. Te tihe, črne, žametne oči so kakor črno	A
Pusti, naj bo, kakor je, temno in razrito!	Bolj	ga ljubim, ki gre mimo sklonjen, z mislijo ubito	A
in kot da je zasijalo vse drugo, manj zlato,	bolj	jasno, bolj živo, sem kot prerojen stopil na	A
zasijalo vse drugo, manj zlato, bolj jasno,	bolj	živo, sem kot prerojen stopil na breg. Rdeči	A
sem ga težko dobila, rajši ga domov peljam, še	bolj	ga bom ljubila. Žgance mu bom skuhala, z ocvirki	A
poljub ti dala bom, da boš ta drugi dan še	bolj	zaspan. Post′ljo postlala bom, pri teb′ ležala	A
ljati ne dr′gej. De buom jest Urban pri vas še	bolj	poznan, le-tu vam zdej povejm, k′ nej znanu	A
kmet, oču bi ljub′ bil zet. Drugi je priden	bolj,	materi bolj po volj′. Tretji je mlad soldat	A
ljub′ bil zet. Drugi je priden bolj, materi	bolj	po volj′. Tretji je mlad soldat, tega bi šla	A
. / Sem kot mati na svetih ikonah Le malo	bolj	otožna in malo bolj grenak je nasmeh Oprosti	A
na svetih ikonah Le malo bolj otožna in malo	bolj	grenak je nasmeh Oprosti Marija ker se ti zdim	A
piščal kot »potujoč les po razmetani reki, ki je	bolj	sipka kot sama«, se le ta piščal kaj kmalu pritaji	A
če pa se hočemo čutenju avtoričinih pesmi še	bolj	približati, se je treba poglobiti v njen pesniški	A
krožnih, polkrožnih, pa do klinastih in vse	bolj	zašiljenih, asociirajo na realno videni svet	A
Zato prisluhni bolje, sliši se napev, poglej	bolj	ostro, vidi se odsev! Tam v temi njegov svet	A
blazine, s težo sreče, te razgaljenega vedno	bolj	globoko vleče. Meni, tokrat oproščeni spanca	A
plitko sapa niha, potem pa dih za dihom vse	bolj	globoko piha. Moj vonj prodre ti v sanje, zbudi	A
razcvetijo, poljubi obliko izgubijo. Sonce vse	bolj	močno žge, poljub s poljubom se v eno spne,	A
njih, nemirne in vesele, so tudi tvoje, vedno	bolj	poredno, nad smreke in vrhove, v dalj strmele	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani