Zdaj čakaš za rešetkami vsak dan, kdaj v tvojo denem svojo dlan, kot takrat, ko je cvel jasmin, le brez strahu in bolečin.
VIII Vem, deklè, v večerih je najhuje, celo deneš na rešetke križ, po svobodi bolj ko kdaj hlepiš in v skrbeh za me v temô strmiš. Jaz sem vsak večer pod drugo streho, tu, kjer spim nocoj, je oče spal, oče, ki v gorah za nas je pal.