Peter (1.701-1.800)

cesti proti Grahovem in Koritnici. Cerkovnik	Peter	je vdano iskal Luciji v obraz in se ustrašil	A
Možje so se ozrli za šumom. Cerkovnik	Peter	je šel gledat pa je pobral lahek dijaški meč	A
grof zmaga, podreti jo boste morali.« »Čuješ,	Peter?	« je vzkliknil župnik.Nato pa je samo z roko	A
medtem odpravili župan in ključarja, da pojdejo.	Peter	je šel zadnji za njimi.Na hišnih vratih je zaslišal	A
korita. Pozdravila je veselo: »To si se ga napil,	Peter,	ali pa si tako štiman.Še poznaš me ne!«	A
Še poznaš me ne!« »Bogatajeva si!« je rekel	Peter	bridko zaničljivo.Dekle je zardelo in zbledelo	A
je bila Lucija, ki je odgovarjala, to je bil	Peter,	ki je zategoval besedo.Potem je bilo zopet vse	A
‒ Potem je slišal župnik in je govoril	Peter:	»Petindvajset goldinarjev, so rekli, naj prinesem	A
siloma odprl oči in zaklical: »Takoj jih nesi,	Peter!	Lucija, odštej mu jih iz predala v slepem oknu	A
poljubljati roke. Okorno in težko je vstopil	Peter.	»Ali bom besedo snedel?« je govoril župnik,	A
plačal zanj, če ga bo globil grof? Takoj mu nesi,	Peter,	pa naj nese v Tolmin.« »Gospod.« je odvrnil	A
pa naj nese v Tolmin.« »Gospod.« je odvrnil	Peter,	»kako bo nesel?Ni ga doma.	A
Ne, nič lep par bi ne bila. Kaj bi rekel	Peter,	ubogi fant!« Zgodilo se je, da je odvrnila Lucija	A
je, da je odvrnila Lucija: »Tončka, morda bi	Peter	tebe vzel.« Sredi smeha sta zaplakali in se	A
biti ne more. Kaj naj bi potem ubogi, nerodni	Peter	počel?« Vedro je pozvonil pri višjem diakonu	A
Pogovorila se bova nekaj resnega. Ali je	Peter	že zdrav?« »Tisto malo bodljaja, kaj bo to,	A
Bogatajeva Tončka je rekla: »To je grda beseda,	Peter!	Ne!	A
Lucija ni bila tiha voda!«	Peter	je odgovoril trdo, uporno: »Čemu jo braniš?	A
kadar izvejo ljudje za njen greh? Moj Bog!«	Peter	je rekel: »Meni ni bila ne Lucija in nisi ti	A
Lucija in nisi ti, Tončka, odkritosrčna.« »	Peter!	« je zaprosila Tončka. Župnik je mislil: »Živina	A
O, o, o!« Tončka je rekla: »	Peter,	moški ste drugačnega srca kakor ženske.« Peter	A
Peter, moški ste drugačnega srca kakor ženske.«	Peter	se je hripavo zasmejal.Župnika je streslo:	A
nazaj, nikoli več ... « . / . / stran 130 . /	Peter	je rekel mehkeje: »Tončka, morda bom kdaj zvedel	A
je tvoje srce.« Tončka je skoraj kriknila: »	Peter,	kaj pa misliš!« Župnik se je dvignil.	A
brez mene,« je odvrnil Mohor. V pustu sta se	Peter	in dekle vzela.Za veliko noč je dobil župnik	A
Gube ob ustnah so se mu še krepkeje zarezale. »	Peter	Duša,« se je zganil starec nemirno.Izraz nekake	A
bodo.« »To je pa res, oče,« je dejal toplo	Peter	Duša. »Bog je videl in vsa Tolminska ve, da	A
meni.« »Ali ste se pretegnili?« je vprašal	Peter,	trudeč se, da bi skril posmehljiv izraz svojega	A
Že ve, zakaj.«	Peter	Duša se je čudno skremžil in potajivši se dejal	A
Tako je dopovedal. Tedaj pa je skočil	Peter	Duša kvišku in vzkliknil odkrito jezno, porogljivo	A
usmili, oče, saj ima svojo pamet,« je odvrnil	Peter.	A starec je togo majal z glavo: »Dokler sem živ	A
ali te še ni vzel zlodej?« zavpije na Petra.	Peter	Duša pa se zasmeje: »Ne vem, galjot, če ne bo	A
Mohor vidi skozi naliv, kakor skozi meglo, da	Peter	odhaja.Mrzlo strese biriča: »Hudiču je zapisan	A
bilo, da ni šel vedrit s tlačani v senik ... *	Peter	Duša se je bil medtem zatekel do kože premočen	A
se jim je pri težkem delu sploh še ljubilo.	Peter	Duša je odprl senik tako nenadno, da je nekaj	A
nenadno, da je nekaj grabič od strahu zavreščalo.	Peter	se je zasmejal pa vprašal, ali je prav, da vedre	A
ve, čemu ne vedri rad z njo pod eno streho.	Peter	se je veselo zasmejal in povedal, kje je videl	A
bila bridka ko pelin pa tudi nagla v rokah.	Peter	Duša se je medtem smeje se preril v temen kot	A
Kragulj je molče zmignil z rameni.	Peter	je mirno zalagal grižljaj za grižljajem v usta	A
je ponudil, ki pa ni maral. Tedaj je dejal	Peter	tiho, rahlo posmehljivo: »Tvoj stari mi je nekaj	A
grabiče so se iztisnili iz zatohlosti na prosto.	Peter	je pridržal Lovrenca Kragulja in mu dejal tiho	A
bi šel. »Lovrenc,« se mu je obesil za roko	Peter,	»tak zini, kaj mislite!Kakor potepen pes se	A
kratko Lovrenc. »So,« je ponovil nekam dvorljivo	Peter	in povedal skrivnostno: »Pri Tinčetu Munihu	A
znal ljudem bajati iz podobnega gledanja neki	Peter	Duša, ki so ga kmetje imeli za desetnika.Bilo	A
in kolikor znano zdaj na Tolminskem en sam.	Peter	Duša da je tisti, je planil Anže, pa je ugovarjal	A
da ni. Podoben pač, pa zakaj in kako, da ve	Peter	sam. Tako je rekel Bizalj, oni isti, ki je bil	A
daj dober večer!« je pozdravil prvi. Bil je	Peter	Duša.Drugi je bil neznan, visokorasel mož svojih	A
Petru naproti. »Kropit smo prišli,« je dejal	Peter	vsakdanje in vstopil prvi.Zamrmral je krčmarju	A
zataknil, da se je dušil. »Ne nori,« je menil	Peter	Duša mirno; visoki fant ob njem se je medlo	A
vedro Anže Rink. Bizalj pa je rekel, da je menda	Peter	Duša Janezu življenje otel.Kako, tudi Bizalj	A
njej človeka, ki je bil medtem vstopil. Bil je	Peter	Duša.Čul je prej Andreja v pogovoru z bratom	A
Gorici oskrbel cape, da je mogel bežati. Bil je	Peter	Duša in je zaklical veselo: »Na Sela si znal	A
»Te pa jaz povedem.« In	Peter	je segel možu v roko in povedal po svoje: »Desetnik	A
povedal po svoje: »Desetnik sem, ti pa mi reci	Peter.	Pojdiva!« Ozrl se je nagajivo po Martinu: »Če	A
stran 81 . / ČEBELE IN TROTI Martin Munih in	Peter	Duša sta šla mimo Mirišča pod Bricami na Stopec	A
Bricami na Stopec, prav ko je vzhajalo sonce.	Peter	Duša se je bil po svoje posmehljivo predstavil	A
Pripovedoval pa je tako, da je Martin živo čutil, da	Peter	ve še marsikaj več, a da se premeteno taji,	A
me res.« »Kam neki drugam?« se je nasmehnil	Peter.	»Ali bi brez mene vedel sam drugod?«	A
vem vse,« je odgovoril zavestno in porogljivo	Peter.	»Ali te nič ne pojajo galjoti, ko tako brez	A
Martin. »Mar nisem desetnik?« je vzkliknil	Peter.	»Če si,« je odvrnil Martin, »zakaj pa praviš	A
urečem z eno prošnjo iz očenaša,« je povedal	Peter	živahno.Obstal je in pokazal na bližnji grm	A
»Čemu? Naj se veseli življenja,« je menil	Peter.	Pognal je žival v goščavo.	A
povlekel iz kuhinje na desno v pivsko sobo.	Peter	je odšel za njima, žena pa se je odvlekla zdihovaje	A
pa, kar je bilo poslej?« »To vem, kar mi je	Peter	pravil,« je odvrnil Martin. »Kako so Šimna Goljo	A
zbiramo, sem rekel,« je dejal. »Nu, pa te je	Peter	šel v Gorico iskat, da boš zraven.Zdaj si tu	A
dober v nogah. Kako se govori, pa te bo že	Peter	navadil.« Mešal je z roko po novcih v posodi	A
prav oddal.« »Čenda ni,« se je tedaj oglasil	Peter	za pečjo.»Pri zadnji bajti v Tolminu so ga že	A
Martin se je približal. Pogovarjal je Tinčeta. »	Peter	govori modro.Daj mu mir in ga umej.«	A
Povem ti, kdo je bil, kadar zmagamo,« je odvrnil	Peter.	»Kdaj bo še to,« je menil togo Tinče.	A
»Drugim jih bodo grofovski,« se je nasmejal	Peter.	»Kdaj?« je vprašal krčmar.	A
že svetnica na Modrejcah povedala,« je dejal	Peter	porogljivo ... KAKO SO SE TAKRAT TOLMINCI PRITOŽEVALI	A
kakor v Jeruzalemu v noči na véliki petek, ko je	Peter	Kristusa zatajil ... * Mohor	A
»Gremo! Zadnji čas nas je vzdignil	Peter	Duša.« »Nas tudi.«	A
Mohor. »Le hiti, da te res ne bo,« je vrnil	Peter	s šalo, ki je lastna Idrijčanom ... * Grof Jakob	A
človek, ki je bil redno zaspan. Tu sta bila	Peter	in Jakob Mels iz rodu Colloredov.Stari Jakob	A
šalil z njo, da je debela kakor polh jeseni.	Peter	Duša, ki je sedel za ognjiščem, se je skušal	A
A ne boj se! Tebe drugače kot Petra.	Peter	mi je drag, kakor da mi je brat.« »Vzameš ga	A
Pravi vojaki odhajajo na vojsko brez žená.«	Peter	Duša pa je šel medtem svojo pot proti Tolminu	A
»Srečno!« Res je zavil	Peter	s ceste proti cerkvi svetega Danijela. Stopil	A
pisan modras je bil. Z vajeno roko je prijel	Peter	kačo, jo stisnil pod glavo za ozki vrat in si	A
je delal, kakor da ga ne sliši in ne vidi.	Peter	je šel po vodi navzgor in se lovil od skale	A
V hiši se je kar trlo pivcev.	Peter	je vprašal krčmarja, kje ima brata.Bil je to	A
sedel pri bratu in brundal latinski predse.	Peter	Duša ga je našel po navadi na starem mestu.	A
ljudstvu priljubljeni tribun Menenij Agrippa.	Peter	je pozdravil: »Gospod Jakob!Modrujete?«	A
in rekel hripavo: »Sédi!« »Bom pa,« je dejal	Peter	in prisedel.Pravdač je potisnil vrč predenj	A
nosiš pod srajco?« »Uganite!« je velel vedro	Peter.	»Strupeno orožje ...	A
manj umljivo so se mu jemale besede na usta.	Peter	Duša se je vzdignil in šel. V Tolminu je zvonilo	A
V Tolminu je zvonilo poldan.	Peter	je šel naravnost po sredi ceste in obstal pred	A
zahreščala papiga in ujela s kljunom Petrov klobuk.	Peter	je udaril po ptiču, da je odletel z odtrgano	A
nič mi ne ponudiš, še vina ne,« se je rogal	Peter.	»Na, ti pa jaz dam od svojega.	A
Sodnik je zmedeno zijal.	Peter	je * Via, via: Proč, proč! ** furbo: navihanec	A
Potem pa je mislil drugam. »	Peter?	« se je vprašal.»Kje neki hodi, da ga ni!«	A
Tedaj je pokazal Tinče skozi okno: »Poglejte,	Peter	Duša gre.Pretika med ljudmi kakor malhar.	A
Koga neki išče?« V resnici je prišel	Peter	iz mesta in iskal v množici. Potem je zagledal	A
cestninar,« je beležil dalje, »ki mu je bilo ime	Peter	Taljanut.Bil je človek trdega srca in samopaš	A
Gradnik je odvrnil: »Duša bo povedal.«	Peter	Duša je sedel ob peči.Vstal je, stopil pred	A
Vojaštvo da prihaja. Jezdec je bil	Peter	Duša.Ko je prihajal v gore, je čul, da bije	A
da je nekdo vstopil in se sesedel na pragu. »	Peter!	« je jecljal pijano Gradnik. »He!« se je oglasil	A
zadremal. »Svinec imam v pljučih,« je dejal	Peter.	Poskusil je vstati, stal, a je omahnil čez mizo	A
je stegnil Defacis roko. »Trese!« je dejal	Peter.	»Kakor hočeš,« je dejal Defacis.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani