Peter (1.601-1.700)

Tako je zdaj nastopil, oj ljudje božji,	Peter	Novljan svojega življenja poslednjo pot.Zakaj	A
poslednjo pot. Zakaj jesen je že bila in videl je že	Peter,	kako se je vzpenjalo tam na obzorju dvoje silnih	A
bilo toliko naokoli in ki so ga vse ljubile. ”	Peter	zdaj pojde!“ jih je ogovarjal in skoro žal mu	A
se zdaj vračal nanj?“ Neverno mu je pogledal	Peter	v obraz in se je natihoma nasmehnil. ”Saj	A
pot?“ Sočutje mu je bilo pač dehnilo v dušo,	Peter	pa se je nenadoma razžalostil. ”Moram, da	A
nato pa je bila izba spet tiha in prazna.	Peter	je vstal ter je odšel dalje po mostovžu.	A
Tudi tebi blagor, Jakob Mrva! Ugledal je	Peter	njegov osineli, poraščeni obraz, ki se je čudno	A
/ stran 268 . / ”Torej si vendarle prišel,	Peter	Novljan, dolgo sem te čakal!Ali veš, kdo te	A
Ali veš, kdo te je vodil za roko?“ Tudi	Peter	se je nasmehnil s prav tihim spoznanja polnim	A
prozorni, da bi čutil toploto vroče polti ...“	Peter	mu je pogledal v obraz. ”Kaj nisi bil ti	A
prihaja tvoja hvaležnost! ... In zdaj poženi,	Peter,	le poženi, jesen je že!“ Ko se je odpočil	A
le poženi, jesen je že!“ Ko se je odpočil	Peter,	je vstal in romal dalje; vse hodnike je prehodil	A
... ”	Peter!	“ Poklical ga je poluglasno izza kropilnika	A
poluglasno izza kropilnika; še niže je klonil	Peter	glavo, kakor plašni metulji so frfotale misli	A
sivega zagrinjala in je ugledal jasno nebo? ”	Peter!	“ Zdaj je zaklical skoro naglas, rezko in	A
”Bog se usmili mene grešnika!“	Peter	je vstal in se je napotil.Ko je bil zunaj, so	A
rumeni valovi in so drvili jadrno; videl jih je	Peter	in je tudi sam pospešil korake.Nasmehnil se	A
papirje, kazal je z debelim prstom in je računil.	Peter	ni slišal ničesar; gledal je, kako se je pomikal	A
čudno je, da je tudi to človek!“ si je mislil	Peter	in zazdelo se mu je nenadoma, da bi se nič ne	A
”Ali si razumel?“ ”Sem!“ je odgovoril	Peter	in se je oddehnil. ”Toliko si razumel, da	A
Zdaj pa se poberi!“ Nenadoma se je domislil	Peter:	”Okradel me je!“	A
in ga je poljubila na ustnice. ”Kam greš,	Peter?	“ Gospodinja je sedela za pečjo in si je kuhala	A
k tlom. Ves dan je bilo nebo enako, tako da	Peter	ni vedel, ali je še zgodnji poldan, ali se že	A
pomikal natanko kakor on in je stal, če je počival	Peter	na kantonu. Blato je bilo globoko in mastno	A
globoko in mastno, čevlji so cmokali v njem in	Peter	je vzdigal mukoma noge.Bal se je, da bi se prezgodaj	A
pač naglas zasmejala. ”Kakšen pa si prišel,	Peter?	“ Povesil bi glavo in bi nič ne odgovoril	A
ubogega popotnika!“ ”Zakaj pa klečiš tam v blatu,	Peter?	Pridi gor, da ti pogrnem mizo!Rumene pogače	A
vrta, z lepim zelenim balkonom nad vratmi? Ej,	Peter,	to pač ni tista cesta, izgubil si se in hodiš	A
stal na cesti, sredi prostrane puste ravni.	Peter	je stopal, toda zdelo se mu je, da se mu cesta	A
sanjah, išče jo, ko je morda ni na svetu? - Ej,	Peter,	resnično je ni na svetu in iščeš jo zaman, zaman	A
oči so gledale po pokrajini. Izprevidel je	Peter,	da ravni ne bo nikoli konca, zato ne, ker se	A
”To si ti, Jakob Mrva!“	Peter	je zaklical v samoto in iz samote se je oglasilo	A
zamolklo od obzorja, od neba. Opotekel se je	Peter,	život mu je klonil globoko, kakor da bi nosil	A
otrok in tudi strah ga je bilo. ”Nič ne jokaj,	Peter,	kmalu bova tam!In tam, Peter, boš imel vsega	A
Nič ne jokaj, Peter, kmalu bova tam! In tam,	Peter,	boš imel vsega dovolj; že je dom pripravljen	A
”In zdaj tu dol?“ ”Zdaj pa tu dol,	Peter!	Le stopi in se nič ne boj!“	A
»Oni tam?« »Jurjevič	Peter	iz Črnomlja.« »In ti?«	A
je šepetal: »Pomisli, zatajil jo je, kakor	Peter	Kristusa, izdal jo je.«Govoril je o sebi, ko	A
»Z doma!« »Kaj pa	Peter?	« »Služi!«	A
Mož je prijel otroka za roko. »	Peter	ima lisico, živo,« je razlagal mlajši.	A
»Anže!« je dejal skoro glasno Luka. »	Peter	je,« je velel kmet. »Kaj, ali si za pestunjo	A
« je velel kmet. »Kaj, ali si za pestunjo,	Peter?	« »Saj tudi vi včasih pestujete,« se	A
»Pa pojdi z menoj!« Luka in kmet in	Peter	z otroci so krenili v hišo v izbo, kjer je velel	A
Ni sile še!« je dejal kmet, »pa kakor veš.	Peter,	pokaži mu pot.«Pastir je bil takoj pripravljen	A
nekoliko v rebro. »Vi ste s Peči?« je dejal	Peter.	»Sem!« je odvrnil Luka.	A
pomislil vikar in pozdravil veselo: »Zdrav,	Peter,	moj hlapec!« * Magdalena je vstopila z vinom	A
odvrnil vikar in dvignil posodo: »Dobrodošel,	Peter!	« Pila sta.	A
kjer je vino umirajočemu . / . / stran 42 . / »	Peter,	« je vzkliknil, »to je torej tvoja bolezen?In	A
imena tlačanov: Urh Bogataj, Janez Srakoper,	Peter	Cvetrežnik, Jurij Kozorog, Simon Podoreh, deset	A
Ti že veš, zakaj.« Dijak	Peter	je obrnil list in je bral imena svobodnjakov	A
sobo. Mehek dekliški glas je vprašal: »Gospod	Peter,	ali ne pojdete večerjat?« »Rad,« je odgovoril	A
hlad prostora. »Kako si zrasla,« je rekel	Peter	in dvignil roko s trepetajočimi prsti k njenemu	A
»Tako lepa nisi bila še nikoli,« je dejal	Peter	in iskal z roko po njeni navzgor ob rame in	A
izpustila?« »Resnica božja,« se je nasmejal	Peter	veselo in ji pomežiknil. Skrivaj ji je stisnil	A
nemirno mežikala s svojimi otroško plitkimi očmi.	Peter	je vzel knjigo facecij in so stopili v somračno	A
Oni trije so ga čakali v kuhinji.	Peter	je bral vesele zgodbe in ženski sta sedeli na	A
Pokleknila je ob stolčku, kjer je sedela.	Peter	je odložil knjigo in pokleknil poleg deklice	A
sua manu’ fatto Crocificio infernale ...1«	Peter	in Katrica sta bila prešla vrt v motnem soju	A
je škripec pod obokom zacvilil. Tedaj ji je	Peter	upihnil čez rame lojenko, jo objel od zadaj	A
zaprtimi vrati sam, žalosten, v muki in molku ...	Peter	pa je vedel deklico nazaj proti župnišču in	A
nakovalom; Matija Urhov, enooki in tenkosluhi,	Peter	jecljavi iz Ljubinja, Urban niz Most, ki je	A
v slepo okno, da ga je vsakikrat vzel dijak	Peter,	kadar je šel spat.Ecce, nunc tempus acceptabile	A
prišla Magdalena pogrinjat. Z njo je vstopil	Peter.	»Studiosus almae Antenoritarum1,« je dejal	A
ostro, a mirno: »Pojdi in sram te bodi!« Dijak	Peter	je vstal.Omahnil je k vratom.	A
»Gospod stric, tepsti se ne dam,« je rekel	Peter	narejeno odločno. »Na kolena,« je ukazal rezko	A
nos vonj po vinu; vikar je spoznal, da joče	Peter	iz pijače. Nov odpor se je zbudil v vikarju	A
Vikar je šel brez besed iz sobe.	Peter	pa je stopil k mizi in spravil denar, ko je	A
petdesetih dukatov. . / . / stran 97 . / *	Peter	je vezal culico, pel polglasno in pil iz vrča	A
dobila od Štampovega gospoda. Pod mrak je stopil	Peter	v kuhinjo in našel Katrico samo ob ognjišču	A
potegnila mladega dijaka od okna. »Duhovi vstajajo,	Peter,	ne glej jih!« »Zakaj ne?« je vprašal.	A
krčevito, da je zaječala od bolesti in slasti ... *	Peter	je krenil na pot čez Volče po soški dolini,	A
»Vrnem se, ljubček.«	Peter	je šel dalje in le velike oči otrok, ki sta	A
sem prišli molit.« »Pa vstopim,« je odvrnil	Peter	živahno, »da ne porečeš, da s farjem držim.	A
V taberni so začeli plesati.	Peter	je prijel točajko čez pas.Nemarno mu je ležala	A
pijačo boš dal, pa je tvoja.« »Dam!« je odvrnil	Peter.	‒ ‒ * Pozno ponoči, proti š	A
Kako je tebi ime?« »	Peter,	« je odvrnil vrač. »Čudež,« je vzkliknil vikar	A
Matevžek se je vdal in povedal plaho: »Morda je vaš	Peter,	gospod!« Vikar je stopil burno k vratom, jih	A
hkrati, spremenjeno, kakor da živi v sanjah: »	Peter,	Peter, Peter!« Vikar je stegnil roke in dvignil	A
spremenjeno, kakor da živi v sanjah: »Peter,	Peter,	Peter!« Vikar je stegnil roke in dvignil deklico	A
spremenjeno, kakor da živi v sanjah: »Peter, Peter,	Peter!	« Vikar je stegnil roke in dvignil deklico na	A
zakajena vrata v koči in stopil v dan. »Dijakon	Peter!	« je zaklical iz globine svoje duše vikar. Vikarjev	A
klopi pa je šinila kvišku, zavpila in zarajala: »	Peter!	« Nato je omahnila brezglasno na rosno ledino	A
obraz pokrila z rokami in vzdihnila ljubeče: »	Peter,	zakaj si mi storil hudo!« Potem so prišli deževni	A
spodobi,« je odvrnila resno; »prehud je. Jaz in	Peter	ga poznava.« Smehljala se je brezskrbno, izgubljeno	A
pred hišo sta stala vikar Janez in izobčenec	Peter.	Vikar si je tiščal ušesa, se zibal kakor pijanec	A
mesa: vikar Jevane Potrebujež, sorodnik moj	Peter,	devica Katarina in morivec �gradatus’ Peter	A
Peter, devica Katarina in morivec �gradatus’	Peter	...«	A
lice, ki ga je trenutno komaj spoznal: »Dijakon	Peter!	« je vzkliknil nato začudeno, iznenajeno. Pijani	A
ubranil objemu pijanega, in rekel resno: »Dijakon	Peter,	kakor muha si pijan.« »Kaj praviš?« je zategnil	A
obraz in oči in je videl kakor na dlani: dijakon	Peter,	nesrečni človek!Šest dni ni spal, ni jedel,	A
srečal vikar tisto jutro potem, je bil dijakon	Peter.	Težek kotel vode je bil nalovil pri koritu sredi	A
Popkar,« je zapel otrok, »moj je!« Dijakon	Peter	je osupnil in sklonil glavo.Kotel je prekipel	A
videl grobarja ležati ob grobu in je zaklical: »	Peter,	ali živiš?« »Še malo,« je odvrnil grobar trudno	A
Tu Štefan in Bog!« Cerkovnik	Peter	Rutar, ki je bil sin koritniškega župana Mohorja	A
klanca so udarila konjska kopita. Cerkovnik	Peter	je nekaj zaklical možem od cerkve doli.Niso	A
pridušeno zaklicala: »Kamilo!« Le cerkovnik	Peter	je zaslonil nekam vihravo oči z roko.Zdeti se	A
lazu za . / . / stran 14 . / hišo. Cerkovnik	Peter	se je vzdramil iz svoje ljubezni in se domislil	A
cesto. Odslej je stanoval v hiši cerkovnik	Peter	in točil za župnika. Pomagala mu je sestra.	A
možje za njim. Tedaj jih je dotekel cerkovnik	Peter.	Župan Mohor je pljunil v drugo in vprašal sina	A
Pa se je tedaj suhotno zasmejal cerkovnik	Peter	za njimi.Župnik se je ozrl po njem in mu prikimal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani