Prikovana na posteljo je morala brez odpora gledati, kako izginja po očetovi krivdi kos za kosom dediščine njenih otrok v nenasitne malhe trških pijavk in oderuhov. Spočetka se je upirala prihajajočemu zlu, toda trud, neprestana skrb in žalost so naposled docela razrvali njeno živčevje in ji oslabili srce, tako da je pri najneznatnejšem naporu izgubljala zavest. Zdaj se že mnogo mesecev ni dvignila z ležišča, na katerem je prebila dolge, predolge ure, čakajoč na odrešilni konec, hkrati pa obupavajoč zaradi negotove bodočnosti svoje dece.