Zdaj se sam, gomoljk otožni, tukaj z mano sreča, a nočem ga pozdraviti kot brata. Nekako se mi zdi, da Boter Čas je tole z nama zamudil za las, zdaj pa ne more več nazaj skoz vrata in posaditi mene kraj očeta na tale vlak za Žalec. Dvajset let je v svojo karanteno šlo sedet in zdaj sem pol bedaka, pol teleta, in ob rdeči z glavo ne zavijem razveselim se: fajn, se lahk vsaj mal spočijem.