Prav nič ni zaostajal, še prehiteval ga je, da ga je oče moral pohvaliti: »Dobrega parklja si, kar nalašč za goro.« Potoma mu je oče razlagal sto in sto reči: ko je srnjak zalajal, ko se je sova oglasila, ko jima je veter pihal v prsi, da je to znamenje lepega vremena; ko sta šla mimo krive leske, mu je povedal, da je bil na njej modras in pičil Draguljčevega Anžeta, ki je brez maše šel v nedeljo brat lešnike; ko sta šla po brvi čez deroč potok, mu je velel, da ne sme nikdar v vodo gledati, ampak naravnost predse na sredo brvi, da se mu ne zvrti v glavi in ne čmokne v hudournik. Nejček je pil očetove modrosti in poslušal, da so mu stali tanki uhlji kakor mlademu zajčku.