Od časa do časa mučno zahropeta, potem spet težavno, zateglo dihanje, na lepem se zdrznem, ko oče zapiska skozi nos kakor lokomotiva tik pred klancem, pozabim na njun pravkaršnji pogovor, ki sem ga prestrezala, kot da se mene niti najmanj ne tiče, in se skozi redko tkanino pred oknom zazrem ven, v temne sence starih kostanjev za cesto - to so moji zvesti, molčeči prijatelji, čakam in čakam, pride tako lahna sapica, da se komaj zgane tenka zavesa, čutim, da se mi usta raztezajo v nasmeh ... ... in - peeeenk! Zrel kostanj pade z veje, bodikava lupina se mu razpara na pesku pod drevesom, izlušči se gladki, bleščeči sadež, zakotlja se in obleži v rešetki nad kanalom. Kostanj i!