Gledala sem dol proti Savi, ki se mi je zdela v čarobno osvetljeni temi, kajti sijala je luna, veliko bliže kot podnevi. Mislila sem, da še mene blaži hlad, ki veje z njene gladine, in če sem močno napela ušesa, sem si rekla, da slišim prelivanje njenih voda. Reko sem občutila kot nekaj svojega: ko je hladila razgreto zemljo, je obenem tešila tudi nemir, ki se je dramil v meni, zdaj tak, zdaj drugačen - nemir, ki mu nisem vedela imena.