Jelen se je pa spomnil pripovedovanja o belem bobru, ki je gospodar vseh bobrov, in gorje tistemu, ki bi si ga drznil ubiti. Močvirje bi ga pogoltnilo in brez sledu bi za vedno zginil. Kakor bi se belega bobra bal tudi pes, je Bevsk ležal na dnu drevaka in podrhteval.