strah (1.201-1.300)

Zakaj si tako prosila, kakor da te je bilo	strah?	“ Nelep nasmeh mu je šinil preko lic, ko je	A
peljali, samí smo bili ... čisto samí, mi trije ...	Strah	nas je bilo ... Ali veš, kaj bi storila, če bi	A
”Šla sem ...“ Spreletelo jo je kakor mraz in	strah.	”Šla sem ... obadva sta klicala za mano in	A
kar čez močvirje ... in sem jokala vso pot ...	Strah	me je bilo, ker je bilo še tako temà in je bil	A
mislim! Pri nas popotnikih je stvar sitna;	strah	ga je dóma in rad bi ga imel!“ Sočutno me	A
Nobeden ni umrl. Nič me ni	strah,	če jim povem, da sem med njimi. Ker prišel	A
Spreletelo ga je nekaj neprijetnega, kakor	strah	pred grenko skrivnostjo, ko je videl njen beli	A
nobene. Ko je videla vprašanja, osuplost in	strah	v njegovih očeh, mu je segla z desnico v roko	A
smehom, srdom in samoponižanjem mukoma zastiral	strah,	ki je bil v njegovem srcu.Mrtvo ilo je stalo	A
Ne ljubezen? Ali je blaznost, ali je	strah,	ali je sovraštvo in zavist?Karkoli bodi - moje	A
in če pogleda človek kvišku, obide ga čuden	strah,	da bi se ne zgrnile čezenj te velikanske kamenite	A
In na drugo uho se mu smeje glas: ‚Kaj te je	strah	in kaj bise skrival?Saj vedo, kod hodiš in kdo	A
je bilo kakor otroku, ki gleda v noč in sluti	strah	in ga ne vidi.Kaj je ljubezen, kje je?	A
obrazu ugledala svoje pregrešne misli in svoj	strah.	Manjše so čebljale veselo in glasno, večje so	A
Gospa!“ Prošnja,	strah,	sram, čista otroška ljubezen in vroče živalsko	A
krčila zmerom bolj. ”Sama smrt - naju pa nič ni	strah!	“ Pobral je listič s tal, ves črnkast, zgrbljen	A
najbolj zavrženi opljuvanec tam doli! In vse je	strah,	strah, strah -solzavi, trepetajoči strah pred	A
zavrženi opljuvanec tam doli! In vse je strah,	strah,	strah -solzavi, trepetajoči strah pred živaljo	A
opljuvanec tam doli! In vse je strah, strah,	strah	-solzavi, trepetajoči strah pred živaljo, ki	A
. / . / stran 173 . / solzavi, trepetajoči	strah	pred živaljo, ki dremlje v srcu in se drami	A
stran 182 . / in od vsega bitja ”takih“ žensk.	Strah	je bil v njenih očeh, strah v besedi in glasu	A
bitja ”takih“ žensk. Strah je bil v njenih očeh,	strah	v besedi in glasu, v kretnjah, v vsem vedenju	A
vedenju in nehanju, dušeč, mukoma zatajevan	strah	pred nečim silnim, čeznaturnim, silnejšim od	A
nehanje zgrešeno ... in ali ni morda že sam ta	strah	znamenje, da je zgrešeno? ... in še več ... in še	A
”Saj grem rad, Tinka. Kaj te je	strah	sámo?Zaklenil bom vrata; očeta še dolgo ne bo	A
vrata; očeta še dolgo ne bo domov.“ ”Ni me	strah;	rada sem sama; lepe misli prihajajo ... zvoné	A
razpletenih laseh, po vročem, potnem čelu. ”Ni me	strah	...Ampak, Jokec, ko si sedel tam ob oknu in je	A
češčenje.“ ”Naj zvoni cerkovnik sam; če te je	strah,	ostanem pri tebi.Saj je še dolgo do osmih, ne	A
dolgo do osmih, ne bo ga še na vrtu.“ ”Ni me	strah,	rada sem sama; zakleni duri in pojdi ...In vse	A
pred oltar v rdeči halji in rdečem ovratniku.	Strah	ga je bilo, ali strah je bil sladak in hrepenenja	A
in rdečem ovratniku. Strah ga je bilo, ali	strah	je bil sladak in hrepenenja poln.Sedel je časih	A
”Ksindel! Ksindel!“ Jokca ni bilo toliko	strah	palice in srditega obraza, kakor tistega hripavega	A
utihnili, za njim so se bližali. Obšel ga je	strah,	zajokal je. ”Hej!	A
”Kaj ni lepo?“ ”Ni lepo in	strah	me je!“ ”Kako si še majhen, Jokec!“	A
”Kako si še majhen, Jokec!“ Jokca ni bilo	strah	teme -- v njegovem srcu je bil strah pred nečim	A
ni bilo strah teme -- v njegovem srcu je bil	strah	pred nečim neznanim; čutil ga je in ga ni razumel	A
”Kaj pa je, Jokec? Kaj te je	strah?	“ ”Nič me ni strah ...	A
Kaj te je strah?“ ”Nič me ni	strah	...Zakaj si šel tja?“	A
šumele lipe, toliko bolj počasi je stopal Jokec;	strah	je bil v njegovem srcu. Prvikrat se je zbal	A
njegovim očem. Zbal se je nezavedno in že nezavedni	strah	mu je izpremenil obraz, je napravil njegove	A
malodušno in potrto. In njegove oči je napravil	strah	srepe in nezaupne; videle so širše in globlje	A
lici in ustnicami. Trepetala je pred njim in	strah	je bil v njenem srcu in ko je trepetala in ko	A
njenem srcu in ko je trepetala in ko je bil	strah	v njenem srcu, se ga je oklepala okoli vratu	A
itak ne bodo nič, ker so preneumni, ampak vsaj	strah	bodo dobili pred palico!-	A
ni vedel, kam bi se napotil. Izbe ga je bilo	strah,	ulice so bile puste in žalostne, goli, blatni	A
iz Blatnega dola; in izpreletelo ga je kakor	strah.	”Ne pojdem!	A
...“ ”Tako resnobno govoriš, da me je skoro	strah.	Kaj me nimaš več rad?	A
polagoma, toda neprestano, in Kačurja je bilo	strah.	Videl je svojo nevesto z drugačnimi, bolj hladnimi	A
sam in žalosten, toda zmerom bolj ga je bilo	strah	pred njim in zmerom bolj je čutil, da mu ni	A
Ni dober človek! Nekaj je v njem -	strah	je človeka!“ ”Kaj ste vi razumeli, kaj je	A
noge, čutil sem prav dobro! To ni bil srd -	strah	je bil.- Kam bi moral stopiti, da bi videl,	A
svetlobo? ... Minil je prvi, veliki nemir, prvi	strah	in dramilo se je upanje.Oči so izpregledavale	A
njim in je vzdignil roko; toda obrnil se je v	strah,	roka mu je omahnila in ni izpregovoril niti	A
je vrnil. Nekaj čudnega, ne ponos ni bil, ne	strah,	mu je branilo, da bi se pokazal Ferjanu in se	A
No, zdaj sva v krčmi!“ Kačurja je izpreletel	strah;	ni več videl pred seboj Ferjana, temveč nadučitelja	A
Ne hodite stran ... ne nocoj!“ Čuden	strah	je bil v njegovem stokajočem glasu; izvil je	A
čuden, otroški smehljaj; sin je strmel nanj in	strah	se mu je vzdigal v srcu. Kačur je stopil	A
Bolelo me ni, le njegovega obraza me je bilo	strah;	od postelje je sijala rdeča nočna luč naravnost	A
brez ključa!“ Spreletelo me je čudno, kakor	strah	pred grehom; hkrati pa me je ščegetalo sladko	A
povej sam!“ Molčali smo; vseh nas je bilo	strah,	ne strah grožnje, palice še manj, temveč nečesa	A
sam!“ Molčali smo; vseh nas je bilo strah, ne	strah	grožnje, palice še manj, temveč nečesa neizrekljivega	A
ljubezni božje, temveč vtepa s palico božji	strah.	Bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas	A
počasi od ust do ust. Spreletel me je mrzel	strah,	udarilo me je trdo na srce, da sem neveren,	A
nikoli ne more biti. Zato ne, ker je človeka	strah	pred samim seboj.In ta strah je poglavitni izvirek	A
ker je človeka strah pred samim seboj. In ta	strah	je poglavitni izvirek vsake umetnosti. Umetnik	A
živimi očmi razodene. Človeka obide prav tisti	strah	in prav tista žalost, kakor obide nedoraslega	A
”Hej, otroci!“ Spreletelo me je kakor	strah.	”Kaj namerava z njimi njegova zloba?“	A
sem spoznal, odkod nemir, odkod tisti skrivni	strah,	ki se mi je videl celo v očeh in na licih.	A
Spreletelo me je po vsem telesu -- ali je bil	strah,	ali je bila bolečina? Ozrl sem se in ozrli	A
neprestano; lepa prihodnost se smehlja in se umika ...	Strah	me je bilo, da bi se ozrl nazaj, zakaj na tilniku	A
sem blodil po čudnih krajih, ki me jih je bilo	strah.	Zelo sem bil slab in izmučen, ko sem se vrnil	A
Zakaj se me bojiš?“	Strah	me je bilo, ali ne nje.Začutil sem poleg sebe	A
že trudno in je omahovalo, tako da me je bilo	strah	besede, izgovorjene nenadoma v bližini, strah	A
strah besede, izgovorjene nenadoma v bližini,	strah	pogleda, ki mi je šinil slučajno preko obraza	A
se, ne vem česa; in zmerom večji je bil moj	strah.	Ali ne pride zdaj, ali ne odpre duri, tako počasi	A
- kdaj mi ga poplačaš, o domovina? Čemu ta	strah?	Kje je bila moja krivda?	A
Ves miren je bil njen glas, mene pa je bilo	strah	tega miru. Resnično, tudi jaz bi ne živel sam	A
poljubil, in od takrat vem, da me ljubi. Samo	strah	me je, ker je tako bleda in ima tako mrzlo lice	A
sem se popotne palice, moje noge so trudne. In	strah	me je cestnih oglov, jarkov in mlak, da bi tam	A
prišel sem do vrat, pa sem se vrnil. Kakor	strah	je bilo v meni - kakor tisti strah, ki obide	A
vrnil. Kakor strah je bilo v meni - kakor tisti	strah,	ki obide vernega človeka, preden stopi v samotno	A
glavo in se jim umikal; obšel ga je nedoločen	strah,	da se zgrne v tem hipu težka halja nad njim	A
sanjah ne smeš videti preteklosti, ne sme te biti	strah	prihodnosti!...	A
je bila tako mrzla ... Kako globoko so potopili	strah	v tvoje srce!Leži na dnu, kakor črn kamen in	A
Samo da ne bi umrla prej!“ Pa je ni bilo	strah	smrti -- zakaj si se nasmehnila, Nina? Ni je	A
zakaj si se nasmehnila, Nina? Ni je bilo	strah	smrti. Nenadoma se je zelo spremenilo njeno	A
zelo in sem stala na cesti in nisem vedela kam.	Strah	me je bilo ljudi in sram.Vsi so me gledali in	A
nisem ga spoznal in tudi ti ga nisi spoznala;	strah	je v tvojem srcu in se je zganil sam, nikogar	A
senca ob tistem zidu, preko ulice, čemu te je	strah?	Poslušaj: od nikoder korakov ... samo svetilka	A
upanje v tvoje srce, se je izlil v moje srce tvoj	strah!	...	A
mi je bilo poželenja in ljubezni vredno in	strah	me je bilo tiste gladke ceste, ki je bila prepolna	A
pa je bilo moje srce težko in zato me je bilo	strah.	Daleč ni bilo več do tistih prostranih bukovih	A
njegovih oči; zdi se mi zdaj, da me je bilo	strah	njegovega življenja; tako je; groza, ki je bila	A
se je preselila takrat v moje. Bilo me ga je	strah,	kakor temne noči; noči sem se bal, ne strahov	A
Ne glej tja doli, v nebó se ozrì!	Strah	me je tvojih očí, kadar gledajo v temo; luči	A
hrana. Potreboval sem jih kakor hromec bergle,	strah	me je bilo brez njih in klical sem jih, kadar	A
brezkončnih koridorjih, v srcu čuden, sladkosten	strah	in čudno, sladko, v večni temi vžgano hrepenenje	A
v nas vseh in vsi smo ga skrivali; upanje in	strah	obenem.”Da bi se vrnila!	A
Povrnem se nekoč, vsaj ob poslednji uri, zakaj	strah	me je tujine ... * To temno domotožje	A
sme počivati: ozre se truden po svoji poti in	strah	ga je ...Predolgo sva počivala in strah je omotil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani