strah (1.101-1.200)

nji nasproti. Nenadoma je bil miren in ves	strah	je izginil. ”Zato nisem prišel, Štefka, ker	A
prikrivanja, pa nikar ne jokaj in ne bodi te	strah	...Zaprli so tvornico, vse so nas pognali na cesto	A
spominih? Ti nisi verjel, jaz pa sem verjela in	strah	me je bilo ... Čisto razločno je potrkal takrat	A
Štefka? Saj nisi nič žalostna, saj te ni nič	strah	-- kaj še solze ni vredno, še vzdiha ne, da	A
ustnice komaj premikale in da je razumel samo	strah	njegov. ”Saj ni bil tebi poslan spomin, le	A
”Daj, da pojdem!“ Že je bil	strah	v trepetu njenega glasu.Damjana je spreletelo	A
bridkost je bila v mojem srcu, v tvojem pa je	strah!	“ Prijel jo je krepko z obema rokama, potisnil	A
strmela v obraz; v pogledu pa ni bilo upanja,	strah	je bil. Za hip je Damjan umolknil in se je	A
kjerkoli, in je vzel ... Ne takih besed, Damjan,	strah	me je!... Glej, sam si razsodil: midva nisva kriva	A
lepem večeru skleniva zvezo na vekomaj. Ni tvoj	strah	tako močan in je ni moči na svetu, da bi te	A
Rekel sem -- premislil nič!“ Ves	strah	je planil v srce, upognil je hrbet, kakor da	A
še nocoj, ob poslednji uri, nisem pogledal ...	strah	me je bilo, bojazljivca!Zafrečkal sem čas, zapravil	A
ali v noč -- le razodeni: kam! Nič ni me	strah	poslednjega povelja: od vekomaj je bila	A
žalovali ob smrti svojega župnika. Obšel jih je	strah,	klonili so glave, plaho so gledali.Take so bile	A
osojniški farani občutili v svojem žalovanju in	strah	jih je bilo do srca. Ali ni je večne bridkosti	A
. / Tujec je videl vso to samoto in ves ta	strah	ter se je nasmehnil. ”Ali se me bojiš, ti	A
Rekla je: ”	Strah	me je -- da bi le vedela, kóga me je strah!	A
”Strah me je -- da bi le vedela, kóga me je	strah!	Ne bojim se nikogar, ki stoji pred menoj, pa	A
globoko spodaj; tako zamolklo šumi, da je človeka	strah	in groza. Tam na dnu je bila pred davnimi	A
kako da sem močan. Temveč pojdem, ker me je	strah.	“ Pogledala ga je s plahimi očmi.	A
krepak in kakor sem videl vsa znamenja, pa me je	strah!	Senca se je spustila na to dolino -- tudi name	A
se ga je Mana oklenila z roko. ”Če je tebe	strah,	kako bi mene ne bilo?Daj, da pojdem s teboj	A
stal pred pragom, ga je spreletela groza. ”	Strah	me je bilo,“ je rekel.”Zdaj vem, čemu me je	A
bilo,“ je rekel. ”Zdaj vem, čemu me je bilo	strah.	Prav dobro sem čutil vrv okoli vratu, komaj da	A
ni razločil natanko; spreletelo ga je kakor	strah.	”Povej mi, kdo da si,“ je ukazal in je stal	A
povedal drugemu, še z očmi ni razodel, da ga je	strah	teme in prihodnjih dni. ”Kje je oče?“ je	A
korakov za njim, kakor da bi ga bilo palice	strah.	”Sam ne vem, kaj da bi rad -- le toliko vem	A
ženo in da ima otroke. Spreletel ga je velik	strah	in udaril se je s pestjo na čelo. ”Joj meni	A
je zamahnil s pestjo. Krčmar je osupnil in	strah	mu je zahladil v lica. ”Močno vino točiš	A
vzdramil iz vinske omotice, ali obšel ga je velik	strah.	”Drži me, kdor že si, ne hodi zdaj od mene	A
molčali in so gledali v tla; spreletel jih je	strah.	Nikogar ni bilo, da bi se potegoval za Grajžarjev	A
Pili so. V prvo kapljo je utonil	strah,	v drugo je utonila bridkost, iz tretje že se	A
snežnico politi in do mozga jih je spreletel	strah.	Ko pa so stopili pred hišo, so se razbegnili	A
obvaruj vsega hudega.“ Kakor slana je ležal	strah	na srcih.Teden dni ni slišala osojniška fara	A
123 . / ”Glej, časih pride ura, ko je človeka	strah	in ko mu je hudo, da je sam.Nocoj je udarila	A
ne Boga, ne greha? Ubogega popotnika te je	strah,	cigana, ki se je bil priklatil pod tvojo streho	A
Zakaj ne zgrabiš? Ali te je	strah?	Zmerom si bil mevža in še po smrti si mevža!	A
jih ne spremlja nihče! - Prazen je torej vsak	strah	in nespametno bi bilo, da bi si delali nepotrebne	A
ubožica, ti dušica moja ...“ ”Časih me je tako	strah	tukaj; ali če mislim, da si ti pri meni - je	A
kulturo in da hrepeni po lepih užitkih. Ampak	strah	je bil prazen.Ljuti so bežali ljudje na mračno	A
naglas, opravičujejo, kar bi morali opevati.	Strah	jih je mojega trpljenja, ker je večno; zato	A
napotil se je v hribe, kakor je bil; rasel je	strah	in rasla je njegova moč in hodil je brez počitka	A
bil zadremal. Nenadoma me je spreletel čuden	strah;	skočil sem kvišku in sem se ozrl po izbi.	A
tista pamet in odkod. Nič drugega ni, nego	strah	pred babjim opravljanjem, vnajboljšem slučaju	A
pregrešilo nad njimi; iz oken, temno strmečih, gleda	strah	in globoko v srcu skrito, neutešeno in neutešljivo	A
bila pot, nisem šla po tisti cesti ...“ Nemir in	strah	je bil v njenih očeh; iskala je, kakor išče	A
je bil tako svobodomiseln, da je bilo Štefana	strah.	”Ejduš, ali bi ga ...!“ se je razsrdil svobodomiselni	A
bila pogodi, našega življenja pa te je bilo	strah.	Vsi smo ti peli pesmi, jaz najslabše, vsi smo	A
je bil lani še tako ”moderen“, da me je bilo	strah	zanj; celo Prešerna je v nič deval in Gregorčiča	A
”Ali bo storil?“ In	strah	je rastel v njegovem srcu.Strah, da bi Poljanec	A
In strah je rastel v njegovem srcu.	Strah,	da bi Poljanec omahnil v poslednjem trenotku	A
zavil v svoj plašč sebe in Mileno. ”Ali te je	strah,	Milena?“ ”Strah me je... takó tiho je tukaj	A
”Ali te je strah, Milena?“ ”	Strah	me je... takó tiho je tukaj.“ ”Glej, strah	A
”Strah me je... takó tiho je tukaj.“ ”Glej,	strah	te je!...In ko bi ti poznala vse tiste čudovitosti	A
svoji, a z desnico jo je objemal krog pasú. ”	Strah	te je, Milena!...A glej, ti strahovi krog naju	A
so bile njegove žalostne ure. Nočí ga je bilo	strah.	O mraku je dal prižgati vse luči na gradu; svetloba	A
Kam misli? Kam gre tvoja žalost, tvoj	strah,	tvoje upanje, kam tvoja volja? Nikamor!	A
Hanca, zdaj se odloči vse! In vendar me je skoro	strah	...Ali se spominjaš, kako sem te srečal takrat	A
nerodnim bremenom na hrbtu. Gledala je v dolino in	strah	jo je bilo vasi, ki se je oklepala rebri, velika	A
je zaklicala. Kaj bi bilo, če bi videl njen	strah,	če bi ga slišal v njenem glasu? Ogrnila si	A
kako lepa. To še začetek ni bil, tebe pa je	strah!	“ ”Pusti svojo roko na moji rami; dobro je	A
nenadoma je začutil, da je truden in da ga je	strah.	”Saj si mi pravil, Mate, glej, in tudi jaz	A
Mate, ne smeš biti slaboten, ne sme te biti	strah.	Kaj se ne spominjaš, kako si govoril časih?“	A
in kje je prihodnost? Megla je pred mano in	strah	me je.“ ”Bodi vesel, pa bo lepa tudi pot	A
mislila Hanca. ”Da govori, kakor bi ga bilo	strah!	...“	A
bilo sitno in živel sem tako slabo, da me je	strah,	če se spomnim ... no, minilo je!Nato pa sem prišel	A
Vsi drugi pojdejo!“ ”Kaj te nič ni	strah	te dolge poti?“ ”Kako bi jo drugače nastopil	A
”Tako ne, ne tako, Hanca! ...	Strah	bi me bilo, da bi se tako poslovila nocoj!Daj	A
navzdol. Segel mu je bil v srce nerazumljiv	strah.	Odpel si je suknjo in si pomeknil klobuk visoko	A
zastokal v lini ...“ Postal je, poslušal je in	strah	je rasel v njegovem srcu. Zastokalo je v	A
senc. ”Rad sem imel zunaj vihar, tukaj me je	strah	te lahne sapice ... kakor da bi ugledal nenadoma	A
mirnim in čistim pogledom; nič več je ni bilo	strah	njegovih tujih oči in njegovih smehljajočih	A
obadva uboga? Vse se je zdaj izpremenilo in	strah	bi me bilo, da bi ti bila v nadlego ... Če me	A
da bi imel Mate rad kako drugo žensko, toda	strah	ni hotel iz srca, izpred oči ni hotela tista	A
Nikoli ga še ni videla Hanca tako lepega in	strah	jo je bilo njegove lepote, trepetala bi in bi	A
nocojšnjega večera ... zdaj pa me je obšel nekak	strah.	Nič se mi več noče na pot in zdi se mi, kakor	A
za kruh, ne za posteljo. Zdaj pa me je obšel	strah,	kako bom živel jutri, kaj bom jedel jutri in	A
sebe, ne mene!“ Vzkliknila je in mrzel, silen	strah	je bil v njenem glasu ... Zazeblo jo je, pomela	A
Kaj je pač drugega, nego gizdavost, če me je	strah,	da bi pisali časopisi drugo jutro: ‚Včeraj so	A
pahnilo, kadar sem se vzdramil. Ženske me je bilo	strah,	sram me je bilo pred njo.Nisem vedel, kam bi	A
gledal poslednjo sodbo in te je bilo te sodbe	strah!	Strah te je bilo vprašanja: čemú si živel, človek	A
poslednjo sodbo in te je bilo te sodbe strah!	Strah	te je bilo vprašanja: čemú si živel, človek	A
Ali Marko ga ni videl. Silen	strah	ga je obšel, ko je ugledal strašni klanec,	A
”Ne... ne...“ Obšel jo je čuden	strah	pred nečim neznanim, silnim in pot ji je stopil	A
svetlejšega za gorami. Sram pred svojim licem,	strah	pred svojim srcem, golonogo drsanjeza rumenim	A
še ni bilo za hribom. Kurent se je ozrl in	strah	ga je bilo vsega, kar je videl. Pokrajina	A
saje so planile do stropa ... Kurenta je bilo	strah,	té bridkosti; zato se je nameril tja, odkoder	A
okoli vratu. ”Oj, ena sama ura - te ure me je	strah!	Ali mi večno veselje daj, ali mi daj večno bridkost	A
težka, glava bo klonila, v srcu pa žalost in	strah!	Ni vam bil rodoviten Marijin blagoslov; ni umrla	A
je osupel, če gleda dolgo in natanko, ga je	strah.	Nazadnje sem zalotil stari, ljubi abecednik	A
moji roki ovenela, izdihnila. Presunil me je	strah,	ko sem jo videl mrtvo in ko sem se spomnil na	A
videla - kakšni so gozdovi? Ali vas je bilo	strah,	če ste jih ugledali? - Brala sem, da rasto tam	A
oči pa je bila tiha misel in tiste me je bilo	strah.	”Brez žalosti zaspi in nič ne sanjaj!“	A
da čuje nad njim. ”Ne bojte se, ne bodi vas	strah,	ne jokajte!Jaz gledam.“	A
se je nasmehnila. ”Ne bojte se, ne bodi vas	strah!	Jaz gledam!“	A
”Večeri se!“ ”Kaj te je	strah?	“ Marta si je pogladila lasé s čela, spustila	A
Marta je stopala z urnimi koraki; ni je bilo	strah,	toda slutila je, da se noči, videla je neprijazno	A
potrepljal po rami; stopil je par korakov na drugo	strah	hiše in je klical z zategnjenim, pojočim glasom	A
nerazumljivega; lahko bi bila radost, lahko bi bil	strah;	bila je pač tista nerazločna, sladka bolečina	A
Spreletel jo je nenadoma čuden spomin, nerazumljiv	strah.	”...	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani