strah (1.001-1.100)

”Ali te je bilo strah samega?“ ”	Strah	me je bilo, mati!“ Pripovedoval je z nerazločnim	A
gledala. Tudi tam izpod mize, iz temè, je prišel	strah,	velik, stopil je k meni, zvrnil mi je kamen	A
najprej ugledal in zmerom videl, je bil materin	strah;	še na rokah se ji je poznal, najbolj pa v strašnem	A
njega je sedela mati, zaverovana vase in svoj	strah,	pred seboj je gledal cincajoči, sključeni hrbet	A
stisnjene ustnice se niso nikoli nasmehnile.	Strah	in gnus je občutil pred njo, posebno pred njenimi	A
in sovraštvo še pred oltar. Njih napuh pa je	strah	in trepet, ki se je bil prevrgel; tako dela	A
Lenartu se je nekaj uprlo, spreletelo ga je kakor	strah.	”Saj ni treba, mati, da bi šli!“ je rekel	A
ugašal. Stresel se je, otresel bolezen, sram,	strah	in vse, po životu se mu je razlila prazniška	A
... držala se bova za roko, pa naju ne bo nič	strah.	Čemu bi naju bilo strah?	A
pa naju ne bo nič strah. Čemu bi naju bilo	strah?	... In poroka bo lepa, peljala se bova ... in tudi	A
v temi je ugasnila urna senca. ”Čemu te je	strah?	Kam bežiš?“ je vprašal ženin začuden in zlovoljen	A
čutil njeno trepetajočo roko in sem razumel njen	strah	in samemu mi je bilo težko pri srcu.	A
tistih se nisem prestrašila; ne tistih pesti ...	Strah	me je bilo, kakor ponoči, ko se vzbudim in sem	A
/ stran 215 . / In kakor me je zdaj zmerom	strah	... zmerom!In še njemu ne maram povedati ... žalosten	A
onega kraja, odkoder je bil prišel. Bilo ga je	strah	in žalosten je bil.Kakor je bila tema vsenaokoli	A
plašno in neodločno. . / . / stran 142 . /	Strah	je še trepetal v njem in trepetalo mu je telo	A
narahlo in plašno. Čisto mlada mačka je bila in	strah	jo je bilo celo netopirjev. Mlada bela mačka	A
bežal... Mahoma se je vzpel v postelji in velik	strah	ga je izpreletel. - Kako sem bil nepreviden	A
»Ves mrzel si in poten.« »	Strah	me je.« »Moli, Tone, in zaspi!«	A
zmerom razločnejši je bil... . / . / stran 154 . /	Strah	ga je bilo, ali v strahu je bila že tudi zloba	A
gledale naravnost nanj. Sklonil se je niže -	strah	ga je bilo, od zlobe se mu je treslo telo.	A
Težko mu je bilo, ali žalost je bila mirna, ves	strah	je minil. Ob klancu so rasle visoke	A
Nocoj mora biti, drugače ne bo nikoli. - In	strah	ga je hipoma minil, šel je mirno, prijel je	A
kakor vidi človek s samim srcem, kadar ga je	strah	in se mu kdo tiho bliža za hrbtom... Jernej	A
Jernej se je oziral od obraza do obraza in	strah	ga je bilo. »Zakaj molčite in me gledate	A
bilo Jerneju, ko je stopil v prostrano vežo;	strah	ga je bilo tistega kraja, ki je bil poln jeze	A
premišljeval!« Jernej se je čudil in kakor	strah	mu je seglo v srce.Napotil se je po stopnicah	A
kakor črni čuvarji Kristusovi. Jerneja ni bilo	strah,	ampak nemirno in hudih misli polno je bilo njegovo	A
vse naokoli; in v njegovo srce je segel čuden	strah.	Vprašal je soseda, napol gosposko oblečeneg	A
tvoje pravice žejnega!« . / . / stran 62 . /	Strah	ga je bilo samega in je sklenil roke na kolenih	A
emljevalec pa ni nič odgovoril in se tudi ozrl ni.	Strah	je bilo Jerneja in prosil je v svojem srcu:	A
spreletelo po vsem telesu, velika bolest, velik	strah.	»Pravice sem jih prosil, pa so me pahnili	A
zgrozil župnik in je stopil za korak nazaj, zakaj	strah	ga je bilo. »Če stopiš pred Boga, ne terjaj	A
je kateri in padla je, ko se je slačila; samo	strah	je bil, smejala se je sama in vse so se smejale	A
zvezd. Z obema rokama je tiščala odejo k sebi;	strah	jo je bilo.Zgenilo se je časih tu, tam, zašumela	A
davno zaprle za sestro nadzornico. Ni jih bilo	strah,	ali niso si upale izpregovoriti razposajene	A
kakor da bi ne mogla spati. Mene je bilo	strah	in Nežika se mi je smilila, Tina pa ni slišala	A
ji je bilo, ali bolj je bila radovednost nego	strah.	Poslušala je, če bi se kaj zgenilo, če bi kaj	A
majhen je še bil in neumen in zmerom ga je bilo	strah;	tudi pel še ni nič. »Babica je!« je	A
kolikor bolj je opazoval, tem manj ga je bilo	strah.	Če se je približala roka, Rezike ali Malči drobna	A
videla Katice obraz, zasmilila se ji je in čudno	strah	jo je bilo.Okrenil se je nenadoma k nji.	A
»Zakaj ne spiš, Tina?« »O Malči,	strah	me je.« Malči je pomolčala, pomislila	A
na licih... Daleč je bilo to, ni bil več dom;	strah	bi jo bilo, če bi ležala tam na stari zofi in	A
In otroci so se stisnili v kot, nič jih ni	strah,	o Božiču kramljajo in o kolačih, o jaslicah	A
tedaj se je zgodilo nekoč, da je vse ugasnilo.	Strah	in nepokoj je bil v hiši, hodili so po sobi	A
toplega telesa Tončkinega. In Tončke je bilo	strah;	kakšno življenje je bilo tam! -Zdelo se ji je	A
da se je čulo težko sopenje in Tončke je bilo	strah.	Ženska je odšla tiho, oče pa je dejal:	A
pojde z njimi, niti za trenotek je ni obšel	strah.	Tudi njena vera je bila trdna, vera v drug svet	A
vera je bila trdna in silna; ni je bil obšel	strah,	samo čudila se je, ker ni bilo prazniške obleke	A
tam v daljavi, nad glavami, in drugega nič.	Strah	nas je obšel, velik, silen; nogé so se tresle	A
prav res razbojnik!“ me je prešinilo na tihem;	strah	pa me ni bilo nič. Zgrnili so se krog mene	A
- Ne sram, ne	strah,	ne skrb me ni bilo, ko sem se vračal domov.	A
premeril; preveč jih je bilo zoper enega, ali	strah	me ni bilo nič.Še z veseljem sem pomislil, kako	A
ljubljansko mesto. Spreletelo me je kakor sladek	strah.	”Tam je tvoja prihodnost, še nerazločna,	A
Znočilo se je, še preden sem bil na pol poti.	Strah	me ni bilo, ali rad bi bil že legel in zaspal	A
roke in ljubezen jih napravi močne in pogumne,	strah	je ublažen, bridkost potolažena. Dan po novem	A
Saj poznam pot in noč tudi ni, da bi me bilo	strah!	“ ”Samo par korakov, do ceste!“	A
besede sem slišal. Ostani pri meni in ne bo me	strah	nobene bridkosti!	A
dušo je segel črn spomin. Izza kostanjev bulji	strah	z vodenimi očmi.Trepetaje se je roka oklenila	A
čista radost v najinih dušah? Kaj je bil tudi	strah	- strah pred Bogom, ker sva mu bila odklatila	A
radost v najinih dušah? Kaj je bil tudi strah -	strah	pred Bogom, ker sva mu bila odklatila zlato	A
trepečeva pod vsakim pogledom, čemu se bojiva, da je	strah	za vsakim plotom?- Saj je v tebi, saj je v meni	A
se je bilo raztopilo, lilo je na zemljo. ”	Strah	me je!“ Pobožal sem jo po vročem licu.	A
jo po vročem licu. ”Teh plavic tam pa nič ni	strah	... in tako majhne so!Saj si ti sama žarek vse	A
iskra tega vesoljnega plamena - kako bi te bilo	strah!	“ Poti ni bilo kraja.	A
ali pa kar na Dunaju!“ Pogledal sem Anko,	strah	se mi je zganil v srcu. ”Ali tudi ti tako	A
tisočerimi očmi ... Vzdramila se je nenadoma in	strah	jo je bilo.Stala sta na poti, gledala sta si	A
Ozrla se je dol in se stresla.	Strah	jo je bilo mesta, ki se je vzdigalo tam silno	A
je bil njuno življenje. Ona se je branila,	strah	jo je bilo tistega večera.Ali sedela je nekoč	A
mi je bilo; ali zdaj je dobro, ko si prišel.	Strah	me je bilo ...“ ”Mislil sem nate in ko sem	A
prihodnosti! ... Ali si čutila iz mojih besed ta bolni	strah?	... Prišel sem domov in zagrnil okno in zaklenil	A
bi se ustavil ter pogledal na dno, bi ga bilo	strah,	strah bolečine, ki se je brez miru in spanja	A
ustavil ter pogledal na dno, bi ga bilo strah,	strah	bolečine, ki se je brez miru in spanja prelivala	A
ne zibljem ga več na kolenih. Pomisli čudo:	strah	me je otroka, strah me je njegovih oči, ozrem	A
na kolenih. Pomisli čudo: strah me je otroka,	strah	me je njegovih oči, ozrem se nanj in izpreleti	A
stran 26 . / in prvikrat me je ovladal mrzel	strah	pred njo.In poslednjikrat.	A
celo več kakor v noči dejanja. A ni me mučil	strah	pred tem dejanjem; to je bilo sklenjeno, pol	A
“ je rekel fant in je pogledal v tla; zakaj	strah	ga je bilo. Odgovoril pa je tako tiho, da je	A
sedel tam, držal je skorjo v roki in je molčal.	Strah	ga je bilo.Zakaj obedve ženski sta gledali čemerno	A
vzdramil. Mračilo se je, Jure je bil lačen in	strah	ga je bilo. Stopil je k postelji, pobožal je	A
nanj z velikimi svetlimi očmi in nič je ni bilo	strah.	Tako je bil gozd prijazen z njim; dom ga je	A
prihitelo je že skoro do gozda. Jureta je bilo	strah,	ko je sopel pod bremenom zmerom nižje v vas	A
šentflorjanski. Vse tako tiho, da me je bilo skoro	strah.	Drevje tako črno, da si nisem upal pogledati	A
si ti poleg mene in me držiš za roko, me je	strah.	“ Polonij je molčal.	A
Polonij je molčal. ”Tudi tvojega molka me je	strah	in tudi tvojega pogleda, ki ni tako blag, kakor	A
klanec...“ Spominjala se je Ofelija in bilo jo je	strah.	Stala je v senci, za širokim deblom skrita, da	A
Polonija pa je izpreletelo - napol je bil	strah,	napol je bila čudna sladkost.”Glej, razumela	A
se zdi otroku, da je šinil preko stene velik	strah;	zajoka in pozabi takoj. ”Kaj sem vas razžalil	A
bilo, ki se ozro nenadoma na človeka, da ga je	strah.	Tiste oči ... vidi jih človek in takoj se mu zdi	A
oči, in vendar ga je prešinilo po životu kakor	strah.	”Tam sloni ... gleda za menoj, name ne misli	A
nehanja. V tvojem srcu kljuje slutnja, kljuje	strah,	te priganja in odganja: ”Če odgrnem le za špranjo	A
orjaškim kljunom ter pogledal, kaj da je zad. Ta	strah	je bil neumen in smešen, ali nisem ga mogel	A
tolika, da sem skoraj slišal snežinke v listju.	Strah	me je bilo, da bi zaklical. ”Karo!“	A
zazeblo v srce -- tudi on je občutil spomin ... ”	Strah	me je zdaj same!“ je rekla Štefka.”Komaj da	A
in sem veselo žvižgal; zdaj ko sva dva, me je	strah!	“ Komaj je tako zavzdihnil, je planil s postelje	A
spoznanjem. ”Saj zato, ker sva dva, saj zato me je	strah!	“ Z dolgimi koraki je begal od duri do stene	A
skrbim in zanjo, za obadva bi delal; pa me je	strah;	kdo je tako naredil?“ Premišljeval je dolgo	A
V tistih časih je prihajal v deželo črn	strah,	groznejši od védomca, bolj željan krvi in mladega	A
je bilo zagrnjeno in temno. Spreletel ga je	strah,	sam je čutil, kako ga je v lice zazeblo. Noga	A
samo svečo je prižgala, zato da bi je ne bilo	strah	same in da bi jo videl, kadar pride. Ko je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani