Nikogar ni; vihar je odprl okno, njegova roka je bila, ki je segla v izbo ... zdaj drsa po steklu s koščenimi prsti ... ne more v izbo ... Zasanjaj, Nina! Sedel bom ob tvojem vzglavju do jutra in nič me ne bo strah, da bo tako tih tvoj obraz in da bodo zaprte tvoje oči; vedel bom, da se odpro ob zori in da bodo pogledale name; tvoje tihe, molčeče oči ... Odeni se, tesno se zavij, in skrij tudi roke, te uboge, mrzle, ki jih tako ljubim ...