Dobro vem, da je stal tisti čas nekdo za menoj; razločil sem ga, ko je bilo steklo že v koscih. Koščen, zobat obraz je bil, ki se je režal s širokimi čeljustmi; siva lobanja, v nji dvoje temnih, praznih jam, vém, kdo je bil, in nič me ni strah.
Nič me ni strah te strme poti nizdol; tisoč sklonjenih senc drsa in pada pod menoj, nobena se ne ozre in nobena ne krikne.