nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Največ kar se je zgodilo pri njih doma, je bilo v Moravčah. V Moravčah so pri pri posvetitvi temeljnega kamna za cerkev Marijinega oznanjenja zakrožili nad škofovo glavo trije labodi, dan zatem pa je nekega delavca med pripravljanjem apnenice za gradnjo zasulo, po eni uri so ga izkopali živega in nepoškodovanega, isti dan so ob požaru zgorele vse hiše na trgu, le lesene Marijine kapele se ogenj ni dotaknil, lep čudež, ni kaj, a v primeri s tem v Steingadnu je bil to majhen domač čudež, kaj šele v primerjavi z onim davnim v Regensburgu, kjer je krvavela hostija v spomin na uničenje Judov leta tisoč tristo osemintrideset, tam so k Lepi Mariji romale trume bolnih in na pol norih, da bi ozdravele, valjali so se po tleh v krčih in med strašnimi kriki ozdravljali, ko so jih zapuščale bolezni, kdaj se je pri nas že zgodilo kaj takega? Zato so bili vsi zadovoljni, ker so šli na romanje v daljno deželo, ker so jim bila, skoraj vsem, nebesa naklonjena ob silnem
neurju, ker so imeli polne trebuhe in modro vodstvo in ker so jih čakala še velika doživetja v nemških mestih, vsakdo ima rad mesto, mesto je zavetje, so ulice polne življenja, tudi najmanjše mesto ima več cerkva, mlin in travnik z vislicami,tam blizu živi človek temnega obraza, v majhni hišici blizu travnika, človek, ki se ga vsi izogibljejo, rabelj, a tudi brez njega ne morejo, kdo bi skrbel za to žalostno in nujno opravilo, ko njega ne bi bilo, mesto ima tudi zabavišča, zlate kupole in svetišča, največje je v onem, kjer imajo Zlato skrinjo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani